Kar je za nekatere proizvajalce skoraj preveč oprijema, je za druge rešitev njihovih največjih težav, Luca Marini pa je s Hondo eden najboljših primerov. Honda se večji del sezone muči predvsem s pomanjkanjem oprijema zadnjega kolesa in posledično težavami pri zavijanju. V Misanu je položaj drugačen. Asfalt ponuja toliko mehanskega oprijema, da RC213V nenadoma deluje precej bolj naravno.

Marini je povedal, da sam ni naredil ničesar drugače. Motocikel je že od začetka deloval bolje predvsem zato, ker zadnja pnevmatika na tej podlagi ponuja bistveno več oprijema. To mu omogoča več samozavesti pri vstopu v ovinek, motocikel pa tudi lažje spremeni smer. Toda veliko oprijema ni samodejno dobra novica za vse. Če ga je na zadnjem kolesu preveč, lahko zadek motocikla pri vstopu v ovinek začne potiskati prednje kolo, kar spremeni ravnotežje motocikla in dirkaču oteži zavijanje.

»Za nekatere proizvajalce je oprijema morda preveč, za nas pa je popoln,« je razložil Marini.

Prav zato je Misano zanimiv laboratorij za primerjavo konstrukcijskih filozofij posameznih motociklov. Aprilia je posebej močna v hitrih ovinkih, Ducati na odsekih z močnim zaviranjem in pospeševanjem, Honda pa zaradi dodatnega oprijema na stezi lažje prikrije eno svojih glavnih slabosti. Majhne razlike med časi zato niso nujno dokaz, da so vsi motocikli nenadoma enako hitri. Misano je predvsem ustvaril razmere, v katerih so nekatere njihove običajne slabosti precej manj izrazite. Za Hondo je to dobra novica za ta konec tedna, hkrati pa precej jasen namig, na katerem področju mora RC213V še vedno narediti največji korak naprej.