Leta 1976 je Mercedes-Benz predstavil razred 200-300, interno znan kot W123, kot ki ga danes poznamo kot pravo mojstrovino v smislu zanesljivosti in tehnične popolnosti. Razvoj se je začel že leta 1970, pri čemer so se snovalci močno opirali na tehnologijo takratnega razreda S. Da bi zagotovili absolutno vrhunsko kakovost serijske izdelave in ne bi motili redne proizvodnje, je znamka takrat vložila približno 10,2 milijona evrov v posebno poskusno tovarno. Tam so temeljito optimizirali postopke montaže in odpravili napake, še preden je avtomobil dosegel širšo javnost, kar je postavilo trdne temelje za njegovo kasnejšo legendarno zanesljivost.

Mednarodni avtomobilistični tisk je novega Mercedesa sprejel s hvalospevi o vrhunski kakovosti izdelave, revolucionarni varnosti in udobju, čeprav so novinarji kritizirali visoko ceno in precej skromno serijsko opremo. Konkurenti, kot sta bila dinamičnejši BMW serije 5 in cenejši modeli s šestvaljniki znamk Ford in Opel, so ponujali drugačne prednosti, japonske znamke pa so serijsko vgrajevale razkošje, za katerega je bilo treba v Stuttgartu še precej doplačati. Čeprav so mnogi opozarjali, da je osnovni dizelski model 200D s svojimi 40 kW (55 KM) obupno počasen, je premišljeno zasnovan in kakovostno izdelan celoten paket zmagal. Model 280E je bil v ZDA celo razglašen za avtomobil leta iz uvoza.

Pod na videz konservativnim in brezčasnim dizajnom, ki je bil namenoma zasnovan tako, da je kljuboval modnim muham in kasneje skrbel tudi za visoko vrednost rabljenega vozila, so se skrivale za tisti čas revolucionarne varnostne inovacije. W123 je bil opremljen z obsežnimi zmečkljivimi conami, močno izboljšano potniško varnostno kletko, rezervoar za gorivo pa so z dna prtljažnika prestavili na bolj varno mesto nad zadnjo premo. Celo rezervno kolo je postalo del celovitega varnostnega koncepta za ublažitev udarcev od zadaj. V svojih poznejših letih je W123 širšemu krogu kupcev prinesel tudi napredne tehnologije, kot sta sistem ABS in zračne blazine, ki so bile pred tem rezervirane le za najprestižnejše limuzine.

Ob lansiranju na trg je Mercedes ponudil klasično štirivratno limuzino W123, vendar so serijo zelo hitro razširili z elegantnim kupejem C123, podaljšanimi različicami za taksije ter reševalna vozila in izjemno priljubljenim karavanom S123 (model T). Globalno povpraševanje je takoj doseglo takšne razsežnosti, da so morali kupci – zlasti za zelo iskane dizelske modele – na svoj avtomobil čakati tudi do dve leti. Pomanjkanje teh avtomobilov je v Nemčiji povzročilo celo nastanek živahnega črnega trga, kjer se je podpisana kupoprodajna pogodba z zgodnjim rokom dobave lahko preprodala za več kot 2.500 evrov premije.

Na področju motorjev je bil sprva na voljo preizkušen nabor bencinskih in dizelskih agregatov, ki so ga leta 1980 kronali z 92 kW (125 KM) močnim turbodizelskim motorjem v modelu 300D. Absolutni bencinski vrh je predstavljal model 280E, katerega šestvaljnik je na začetku razvil 130 kW (177 KM), po letu 1978 pa so ga nadgradili na 136 kW (185 KM). Inženirji so serijo 123 uporabljali tudi kot poligon za alternativne pogonske sklope; eksperimentirali so z vodikom, metanolom in celo izdelali testni karavan s 30 kW (41 KM) močnim elektromotorjem ter 600 kilogramov težkim paketom baterij. Za zbiratelje in puriste pa danes kot sveti gral velja bogato opremljen karavan 280 TE z ročnim petstopenjskim menjalnikom, izdelan po letu 1982.

Zgodovinskega pomena modela W123 danes skorajda ni mogoče realno oceniti. S skupno 2,7 milijona izdelanimi primerki je ta izjemen prodajni uspeh Mercedesu zagotovil finančno zaledje za razvoj kompleksnejše serije 190 in modela W124. Avtomobil uteleša absolutni vrhunec nemškega inženirskega perfekcionizma in je postavil standarde vzdržljivosti, ki jih je znamka v poznejših desetletjih (predvsem zaradi težav z rjo in elektroniko) le stežka dosegala. Da se je serija 123 izkazala za tako rekoč neuničljivo, potrjujejo tudi številke preživelih vozil po svetu. Marsikje namreč ti modeli namreč še vedno opravljajo tudi vsakodnevno taksi službo.