S Floride je do poletela do zdaj najmočnejša raketa Nase, Space Launch System, trenutno najzmogljivejša operativna raketa, ki jo je razvila NASA. Jedro sestavlja ogromna centralna stopnja z rezervoarji za tekoči vodik in kisik, ki jo poganjajo štirje motorji RS-25, dodatno pa sta na obeh straneh nameščena dva potisnika na trdo gorivo (SRB), ki ob vzletu zagotovita večino začetnega potiska. Skupna potisna sila sistema ob izstrelitvi presega 39 milijonov newtonov (MN), kar omogoča dvig več deset ton težkega tovora iz Zemljine gravitacije. Nad raketo je nameščeno vesoljsko plovilo Orion z zgornjo stopnjo ICPS, ki poskrbi za pospešek proti Luni, celoten sklop pa predstavlja tehnološki vrh današnje raketne industrije in ključno orodje za vrnitev človeka v globoki vesoljski prostor.

Po vzletu rakete Space Launch System se začne večfazni profil misije, ki je precej bolj kompleksen kot klasični poleti v nizko Zemljino orbito. V prvih minutah delovanja zagotavljata glavnino potiska stranska trdna potisnika, ki se po približno dveh minutah ločita, nato pa delo prevzame centralna stopnja z motorji RS-25. Ko ta opravi svojo nalogo, se loči še jedrna stopnja, kapsula Orion pa z zgornjo stopnjo ICPS ostane v začasni parkirni orbiti okoli Zemlje.

Sledi ključni manever, imenovan translunarni vžig, pri katerem zgornja stopnja pospeši Orion na pot proti Luni. Po ločitvi od ICPS plovilo nadaljuje samostojno, pri čemer posadka preverja sisteme in izvaja prve operativne naloge v globokem vesolju. Ko Orion doseže območje Lune, ne bo vstopil v orbito, temveč bo opravil t. i. prosti povratni oblet, kar pomeni, da ga bo gravitacija Lune naravno usmerila nazaj proti Zemlji brez potrebe po velikih dodatnih manevrih.

Po obletu sledi večdnevno vračanje, med katerim bodo izvedeni še manjši korekcijski vžigi za natančno usmeritev. Ob prihodu v Zemljino atmosfero bo kapsula Orion vstopila z izjemno hitrostjo, pri čemer bo uporabila poseben »skip re-entry« profil za nadzor toplote in obremenitev, nato pa se bo s pomočjo padal varno spustila v ocean, kjer bo sledilo reševanje posadke.

Program Artemis program vstopa v eno ključnih faz, saj je misija Artemis II prva po letu 1972, ki je bo z živimi člani posadke znova krenila proti Luni. Ne gre sicer za pristanek, temveč za temeljit preizkus vseh sistemov, ki bodo kasneje omogočili vrnitev človeka na njeno površje, podobno kot pred skoraj 60 leti Apollo 8.

Polet bo trajal približno deset dni, v tem času pa bo vesoljsko plovilo Orion opravilo oblet Lune in se nato vrnilo na Zemljo. Ključni cilj misije je preveriti delovanje plovila v realnih razmerah globokega vesolja, predvsem sisteme za podporo življenju, navigacijo in komunikacijo, ki jih ni mogoče v celoti simulirati na Zemlji ali v nizki orbiti.

Posebno težo misiji daje tudi sama posadka. Poveljnik bo Reid Wiseman, izkušen astronavt in nekdanji poveljnik Mednarodne vesoljske postaje, ob njem pa bodo pilot Victor Glover ter specialista misije Christina Koch in Jeremy Hansen. Gre za prvo posadko po programu Apollo, ki bo zapustila bližino Zemlje, hkrati pa tudi za zgodovinsko kombinacijo, saj vključuje prvo žensko in prvega Kanadčana na takšni misiji.

Artemis II je tako več kot le testni polet. Je simboličen in tehnološki most med preteklostjo in prihodnostjo raziskovanja vesolja. Uspeh misije bo neposredno odprl vrata naslednjemu koraku – odpravi Artemis III, pri kateri naj bi človek znova stopil na Lunino površje, tokrat z ambicijo, da tam tudi ostane dlje časa.

Če je bil program Apollo vrhunec ene dobe, želi Artemis postati začetek nove – trajne prisotnosti človeka zunaj Zemlje. Žal je vse skupaj zaznamovano z omejenimi sredstvi, ki gredo raje za pobijanje človeštva med sabo kot osvajanja vesolja. Morda bo Artemis in vse druge misije, ki jih bodo pripravili drugi narodi v prihodnjih letih in desetletjih vendarle prinesle svetlejšo prihodnost.