Za veliko večino je Goričko oddaljena, skoraj mitološka pokrajina, ki je tam nekje daleč, pa čeprav je iz Ljubljane do tam ob ugodnih prometnih tokovih pravzaprav manj kot dve uri, iz Maribora pa še toliko manj.
Ta pokrajina, ki so jo nekoč imenovali tudi »prekmurska Sibirija«, je bila še nedolgo tega sinonim za revščino, neizprosnost življenja, nerazvitost in izolacijo, danes pa vse bolj postaja eden biserov slovenske turistične ponudbe, pri čemer je eden glavnih adutov Goričkega prav tisto, kar je bilo nekoč njegovo prekletstvo – odmaknjenost od ustaljenih trgovskih tokov in odsotnost industrije.
Podobno metamorfozo kot Goričko je z novo generacijo doživel tudi Renault 4, s katerim smo se podali do najbolj severovzhodne pokrajine v Sloveniji. Nekoč ljudsko vozilo, kar je bil marsikje pravzaprav sinonim za delovno živinče, se je prelevil v moden in tehnično napreden električni avtomobil, ki pa je ne glede na vse spremembe ohranil del zgodovinskega spomina, ali če hočete, prvotne duše ljudskega avtomobila, ki ima na našem prostoru prav posebno mesto. Navsezadnje je Katrca, kot smo ji ljubkovalno nadeli ime, tudi precej naša, saj so jo desetletja izdelovali v Novem mestu.
Lahko se pohvalim, da sem se nekoč naokoli prevažal tudi z originalom in čeprav je novi Renault 4 E-Tech nekaj povsem drugega, se zdi, da je snovalcem nekatere slogovne in ergonomske značilnosti uspelo prefinjeno spraviti v kontekst sodobnega električnega avtomobila. Osvetljena maska z pristriženima okroglima žarometoma in zastekljenim pasom in markantnim logotipom med njima dobro povzema zasnovo luči in maske hladilnika pri originalu, voznik in sovoznik v svet kukata skozi precej ozko vetrobransko steklo, kar je prav tako podobno kot nekoč, trikotna zasnova prtljažnega prostora pa je tudi nekaj, kar bo nekdanjim lastnikom in voznikom slavne »Katrce« vzbudilo spomine iz preteklosti.
Seveda je veliko več stvari, ki so jih novi Renault 4 E-Tech deli s svojim manjšim bližnjim sorodnikom, ki pa ima višjo nazivno številko. Ker gre za električni avtomobil, je tudi vožnja po avtocesti do Murske Sobote precej bolj suverena, predvsem pa bistveno tišja, saj v primerjavi z originalom moči za prehitevanje ne manjka, zvočna izolacija poskrbi, da skoraj ni slišati piša vetra, pri izvozu z avtoceste pa novinec v desnem ovinku ne počepne, kot smo tega bili navajeni pri Renaultu 4 GTL iz začetka devetdesetih. Tudi prestavne ročice menjalnika ni sredi sredinske konzole – domnevam, da v prvi vrsti zato, ker bi precej ovirala pogled na zaslon infozabavnega sistema, je pa res, da ročica izbirnika smeri vožnje ni nameščena na sredinskem kanalu, temveč ob volanskem obroču.
Prva vmesna točka našega potepa je bil grad Grad, ki je uradno največji grajski kompleks v Sloveniji, zanj pa velja, da naj bi imel toliko sob, kot je dni v letu – torej 365. Priznam, nisem jih šel štet, a stavba v obliki nepravilnega petkotnika je res impozantna, z velikim notranjim dvoriščem, kjer je praktično na vsakem koraku mogoče začutiti zapuščino stoletij razburkane zgodovine.
Navsezadnje ta kolos sredi Goričkega stoji že skoraj tisočletje – v 11. stoletju naj bi ga postavili skrivnostni vitezi templjarji, skozi stoletja pa so tukaj bivale številne premožne družine, od grofov Szechy do Batthyányjev. Zadnji lastnik pred drugo svetovno vojno je bil industrijalec Geza Hartner. O gradu kroži tudi legenda, po kateri naj bi pod gradom bival tudi zmaj z zlato krono, rep pa naj bi imel v bližnjem ribniku. Danes je grad v veliki meri obnovljen in je sedež Krajinskega parka Goričko. Obnovljeni so viteška dvorana, poročna dvorana, grajska kapela in več sob z etnološkimi zbirkami (kovaštvo, kolarstvo, lončarstvo). Ena od posebnosti je tudi ta, da je mogoče v gradu tudi prespati.
Čisto blizu gradu je naslednja zanimivost, kjer se prepletata znanost in zabava. Govora je seveda o doživljajskem parku Vulkanija, postavljenem na mestu, kjer je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na prostoru današnje Slovenije. Zvezda doživljajskega parka je simpatični krt Oli (glas mu je posodil igralec Janez Škof), ki obiskovalce vodi skozi celotno zgodbo, v kateri se simbolično spustite proti sredici zemlje, s 3D-strereoskopskim filmom pa lahko iz prve roke doživite nastanek vesolja in izbruh vulkana pri Gradu.
Potepanje po cestah Goričkega je z Renaultom 4 E-Tech samo po sebi prijetno početje, saj je prometa relativno malo, ceste pa so v veliki večini v kar dobrem stanju, tako da je vožnja lahko prav sproščujoča. Iz Gradu sem se podal proti Mačkovcem, kjer sem obiskal posestvo Marof. Ta vinska klet združuje elemente panonske gradnje (naravni materiali) in sodoben, »high-tech« videz objekta. Tu se vidi, da v Prekmurju ne capljajo za časom, ampak v marsičem narekujejo tudi trende. Žal sem bil zaradi objektivnih razlogov prikrajšan za degustacijo, a dejstvo je, da so vina iz hiše Marof cenjena po vsem svetu. Omenimo samo modro frankinjo in vina blagovnih znamk Breg in Mačkovci, ki sodijo v samo smetano slovenskih vin. V bližnjem objektu domačije Marof ponujajo tudi odlične kulinarične dobrote, med obema stavbama pa je povsem obnovljen dvorec Mačkovci, ki pa še čaka na svoj pravi namen.
Za konec potepanja po Goričkem sem se odpravil še v majhno vasico Ženavlje, povsem v bližini slovensko-madžarske meje, kjer se je pred 91 leti zgodil dogodek, ko je v tem takrat nerazvitem delu Slovenije 18. avgusta 1934 zasilno pristal neznani leteči predmet, za katerega se je kmalu izkazalo, da gre za stratosferski balon. Vest o letečem čudu se je takoj razširila po Goričkem in po pripovedih zgodovinarjev je presegla vse meje senzacionalnosti, saj se je na polju pri Ženavljah zbralo kakih šest tisoč ljudi, ki so si želeli ogledati veliko srebrno čudo, s katerim sta upravljala belgijski fizik Max Cosyns (sicer asistent slavnega Augusta Piccarda) in njegov študent Néré van der Elst. Z balonom sta vzletela v Belgiji z namenom preučevanja kozmičnih žarkov v stratosferi, zaradi vetrov in nevihte ju je zaneslo daleč na jugovzhod, preko Avstrije v takratno Kraljevino Jugoslavijo.
Predstavljajte si perspektivo domačinov - leta 1934 na Goričkem ni bilo elektrike, že motocikli, kaj šele avtomobili, so bili silna redkost, letal skoraj niso poznali. Nenadoma pa se je z neba spustila ogromna srebrna krogla (gondola) in velikansko platno balona. Nekateri so mislili, da se je začela vojna, drugi so v paniki bežali, saj so se bali, da gre za napoved apokalipse, ustno izročilo pa navaja, da je domačin Jože Gomboc kot prvi zbral pogum in pozdravil prišleka, za katera se je kmalu izkazalo, da nista z drugega planeta, pa čeprav ju domačini niso razumeli. Vaščani so jima v duhu goričke gostoljubnosti ponudili hrano in pijačo. Zgodba pravi, da so jima postregli s pečenim piščancem in vinom. Kmalu je za novico izvedela tudi takratna jugoslovanska oblast in kralj Aleksander I. Karađorđević je v Mursko Soboto poslal vojaško letalo, s katerim so belgijska balonarja najprej prepeljali v Ljubljano in nato v Beograd na sprejem. Leta 1997 so na mestu pristanka postavili spominsko obeležje. Gre za veliko bronasto kroglo, ki simbolizira gondolo balona in obeležuje ta nenavaden dogodek, ki je za vedno zaznamoval ljudi na Goričkem.
Ko se sonce počasi spušča za mehkimi linijami goričkih gričev in meče dolge sence na osvetljeno masko novega Renaulta 4 in se počasi odpravljam proti domu, postanejo stvari kristalno jasne. Tu, kjer so nekoč originalne »Katrce« hropele pod težo vreč krompirja ali cementa in se s svojimi ozkimi gumami borile z neusmiljenim, lepljivim blatom »prekmurske Sibirije«, danes vlada drugačna energija. Stara štirica je bila tukaj orodje za preživetje – neuničljiv delovni stroj, ki je te vasi povezoval s svetom, ko marsikje asfalta še videli niso. Njen električni vnuk pa v te kraje ne prihaja garat, ampak uživat.
Renault 4 E-Tech je v to deželo ugaslih vulkanov prinesel tišino, ki se staplja z mirnostjo pokrajine. Z lahkoto, ki jo ponuja elektrika, brez težav premaguje strme klance, ki so nekoč zahtevali »prvo in pun gas«, in dokazal, da nostalgija ne rabi biti prežeta z bencinskimi hlapi.
Izkazal se je kot primeren sopotnik za novo dobo Goričkega. Tako kot se je ta regija iz težkega obrobja prelevila v oazo miru, se je tudi R4 iz delavca prelevil v uglajenega raziskovalca. Legenda se torej ni upokojila. Le težke blatne škornje je zamenjala za lahke pohodne čevlje in nas povabila, da znova, a tokrat povsem sproščeno, odkrijemo lepoto sproščenega potovanja.
In če vprašate mene? Balonarja Cosyns in van der Elst bi bila navdušena. Leta 1934 sta tiho jadrala nad temi slikovitimi griči, danes pa lahko povsem tiho jadramo med njimi – le da tokrat na štirih kolesih.
Dodajam še tole, da bo malce bolj jasno glede postankov in porabe:
Iz Ljubljane smo startali s polno baterijo. Na avtocesti se fizike ne da pretentati, pri povprečni hitrosti 120 km/h Renault 4 E-Tech porabi okoli 21 kWh na 100 prevoženih kilometrov, kar pomeni, da sem na počivališču pred Mursko Soboto imel prvi postanek, brez da bi se bal, da bi ostal brez »soka«, a za brezskrben potep po Goričkem je 27% baterije vseeno premalo. Spijem kavo in baterije napolnim do 80 %, kar mi vzame 34 minut.
Na samem potepu sem prevozil slabih osemdeset kilometrov in ker so tu seveda hitrosti nižje, konfiguracija terena pa omogoča tudi izkoriščanje rekuperacije, se je poraba spustila pod 15 kWh na sto prevoženih kilometrov, kar pomeni, da sem se v Mursko Šoboto vrnil s 55 odstotki baterije.
Pred nami je še povratek v Ljubljano po avtocesti, za kar je 55 % baterije premalo, tako da je sledil še krajši postanek na Lopati. V povprečju si je R4 tako na izletu postregel z 19,4 kWh na sto prevoženih kilometrov, pot do Murske Sobote in nazaj z vmesnim izletom po Goričkem pa tako zahteva približno 50 minut dodatnega časa za polnjenje, kar je ob postanku za kosilo ali kavo povsem sprejemljiv kompromis, še posebej, če ste na izletu in se vam ne mudi.
