Gold Wing je že od nekdaj sinonim za potovalni motocikel in to najvišji ravni. Dan danes lahko široki paleti dvokolesnikov nataknemo oznako potovalni motocikel, a niso prav vsi potovalni v pravem pomenu besede. V sedlu motocikla se je potrebno počutiti sproščeno in dovolj udobno, da tudi po nekaj urah intenzivne vožnje ne čutimo bolečin v določenih delih telesa. Obenem je etiketa potovalnega motocikla povezana tudi z dovolj odlagalnega prostora v obliki kovčkov in zabave med vožnjo. In vse to Honda Gold Wing tudi ima. A začetki so bili nekoliko drugačni.

Leta 1969 pri Hondi na trg pošljejo model CB750 Four, ki v segmentu takratnih športnih motorjev postane zelo priljubljen med kupci v ZDA, kmalu zatem pa so se prodajne številke krepile tudi na domačih tleh na Japonskem in v Evropi. Opremljen s štiritaktnim štirivaljnim motorjem je bil za tiste čase revolucionaren motocikel, a hitro je postalo jasno, da konkurenca ne spi in trge po svetu so preplavili številni podobni modeli. Ni minilo prav veliko časa, ko so Japonci začeli snovati nov paradni model in tako je leta 1974 nastala prva generacija modela Gold Wing z oznako GL1000. Za razvoj tega je bil odgovoren Hondin inženir, ki je pred tem med drugim sodeloval tudi pri razvoju dvanajstvaljnega motorja za dirkalnik formule 1. Šoičiro Irimadžiri, kot vodja razvojne ekipe, je imel nalogo razviti velik športni dvokolesnik, a se je ta usmeritev kasneje spremenila, saj so Japonci ves čas spremljali največje trge in z njimi povezane motociklistične trende, in izkazalo se je, da so uporabnike začeli zanimati nekoliko bolj potovalni motocikli. Tako so oktobra leta 1974 na salonu motociklov v nemškem Kolnu javnosti prvič pokazali model GL1000. Posebnost tega je bila ta, da je bil opremljen s tekočinsko hlajenim litrskim štiritaktnim motorjem, kjer je bila denimo posoda za gorivo postavljena pod sedež, zaradi boljšega težišča. Omenjeni pogon, povezan s petstopenjskim menjalnikom, je po dostopnih podatkih razvijal nekaj več kot 57 kW (78 KM), medtem ko je bil prenos moči na zadnje kolo vezan preko kardana. Ta je leta 1975 začel svojo prodajno pot in hitro osvojil kupce na različnih kontinentih. Prodanih je bilo 97 tisoč primerkov.

Železo je potrebno kovati dokler je vroče, bi lahko zapisali za omenjeni model. Že štiri leta kasneje so Japonci svetu predstavili novo nadaljevanje Gold Winga. Z oznako GL1100 se je pri njem vse bolj začelo razvijati v smer prvega pravega potovalnega motocikla. Medosna razdalja se je nekoliko povečala, inženirji so mu vgradili sistem zračno podprtega zadnjega vzmetenja, pnevmatike niso imele zračnic, zmogljivejši je bil pogon in posledično je narasla tudi teža (267 kilogramov). Ameriški trg je bil za Hondo izjemnega pomena, zato so kmalu zatem predstavili še nadgrajeno verzijo GL1100 Interstate s tovarniško nameščenimi stranskimi ter sredinskim kovčkom, CB postajo, digitalnim prikazom števila prevoženih kilometrov in prvič tudi z zvočnim sistemom. Drugo generacijo zaznamujeta dve posebnosti. Proizvodnjo so leta 1980 Japonci preselili na ameriška tla in sicer v tovarno v mestu Marysville v zvezni državi Ohio. Prvi Gold Wing izdelan na novi lokaciji je s proizvodnih trakov zapeljal maja 1980, 16 let pozneje pa so se v tem obratu veselili že milijonte Honde. Za dobro promocijo Goldwinga je takrat poskrbel argentinski pustolovec Emilio Scotto. S svojim Gold Wingom, ki ga je poimenoval Črna princesa je v desetih letih prevozil tako rekoč ves svet. Obiskal je kar 214 držav in »naštepal« 735 tisoč kilometrov. 

Drugo generacijo je leta 1984 zamenjala nova tretja izdaja GL1200 z novim, tršim okvirjem in spet z nekoliko daljšo medosno razdaljo, obenem pa so mu namestili še nekoliko manjša kolesa (16-palčna spredaj in 15-palčna zadaj) in povečali moč motorja. Vbrizg goriva je bil elektronski, hkrati pa je bil ta opremljen tudi s tempomatom, medtem ko je bil avdio sistem s kasetnikom že del serijske opreme. Ta je bil v proizvodnji do jeseni leta 1987, ko je bilo že znano, da prihaja naslednik. A nihče ni slutil, da bo Gold Wing tako zelo revolucionarno drugačen.

Četrta generacija tega cestnega potovalnika je dobila nov pomen. Velikan, ki so ga prvič predstavili spet na salonu motociklov v Kolnu leta 1987, je postal še nekoliko večji in težji (360 kg), zato je potreboval in dobil izboljšan šestvaljni bokserski motor z litrom in pol delovne prostornine, ki je razvijal 75 kilovatov moči. Gold Wing je postal velikan s plastičnimi oklepi, velikim vetrobranom, foteljastimi sedeži, velikim sredinskim kovčkom (tudi v vlogi naslona za sopotnika) in integriranimi stranskimi kovčki za osebno prtljago. Vse našteto je predstavljajo povsem nov zunanji videz velikana. A ni bilo zgolj to. Inženirji so razvili povsem novo togo šasijo, občutno bolj učinkovite so bile zavore, na voljo uporabniku je bila vzvratna prestava, za odtenek se je povečala posoda za gorivo (23 litrov) in nameščene so bile dodatne luči. Četrta izdaja je bila zelo priljubljena med kupci, saj so jo z vmesnimi posodobitvami in z različnimi izvedbami negovali dolgih 13 let. Vse do leta 2001. Vmes so leta 1992 v ameriški tovarni praznovali visok mejnik, saj je s trakov zapeljal 400 tisoči primerek Gold Winga, ZDA pa so bile za ta motocikel še vedno najpomembnejši trg. Cene onkraj Atlantika so se, odvisno od različice, takrat gibale med 12 in 18 tisoč dolarji.

V novem tisočletju so pri Hondi poskrbeli za novo že peto generacijo tega cestnega potovalnika. To je bil motocikel, ki se je vpisal v nekakšen letalski prvi razred. Model GL1800 je prodajno pot začel v letu 2001. Iz oznake je jasno, da so še nekoliko povečali delovno prostornino bokserskega šestvaljnika, ki je po novem razvijal še več navora in 88 kilovatov moči (118 KM). Okvir je bil izdelan iz aluminija, kar je malenkost znižalo skupno težo in posledično izboljšalo vodljivost, sedež voznika se je dimenzijsko še povečal, večja pa je bila tudi prostornina integriranih kovčkov. Gold Wing je kasneje dobil ogrevane ročke, še boljši zvočni sistem, prvič tudi integriran navigacijski sistem, med dodatno opremo pa je bil tudi zavorni sistem ABS. Popolno tehnološko revolucijo je doživel leta 2006, ko so vanj vgradili varnostno blazino za zaščito voznika. Pod razvoj pete generacije se je podpisal Masanori Aoki, ki je s svojo ekipo obenem poskrbel, da so vpisali kar 20 različnih patentov za tehnološke inovacije. Z eno vmesno korenito prenovo je peta generacija na trgu zdržala vse do leta 2017. Se je pa vmes zgodil še en velik premik in sicer leta 2009 so ugasnili proizvodnjo motociklov v ZDA in tako se Goldwing že petnajst let sestavlja na domačih tleh, v tovarni v japonskem Kumamotu.

Leta 2017 pri Hondi objavijo podatek, da so od leta 1975 sestavili že več kot 700 tisoč Gold Wingov, hkrati pa je bilo jasno, da se po dolgem času pripravljajo na novo šesto generacijo. Novembra tega istega leta jo tudi prvič predstavijo. Nova izdaja (GL1800) je prinesla povsem spremenjeno zunanjo podobo, ohranila je visok nivo potovalnega udobja in pridobila številne napredne tehnološke rešitve, ki se pritičejo takšnim križarkam. Tehnično zadnja izdaja temelji na novem in lažjem aluminijastem okvirju, z občutno izboljšano aerodinamiko, za pogon še vedno skrbi znani šestvaljnik, ki je dobil možnost izbire dvosklopčnega samodejnega 7-stopenjskega menjalnika, tu pa je tudi celoten nabor najnovejših varnostnih in asistenčnih sistemov. Gold Wing v svetu motociklizma velja za izjemno superioren, cenjen in vzdržljiv motocikel, kjer tisti pravi vozniki dolgoprogaši v življenskem ciklu prevozijo tudi preko pol milijona kilometrov. Velja dodati tudi to, da mu z leti precej narašča tudi cena.