Countryman je vse tisto, kar originalni Cooper ni. Je velik, prostoren, družinsko orientiran in pripravljen za najrazličnejše pustolovščine, ki niso nujno vezane na asfaltne poti. Je tudi prvi Mini, ki nastaja v Nemčiji, točneje v Leipzigu. Potem, ko smo ga lani poleti ujeli še zamaskiranega ob enem od vhodov v tovarno v Munchnu, je ob jesenski premieri postalo jasno, da se oblikovno kar precej odmika od predhodnika in je z lučmi in še nekaj malenkostmi podoben najmanjšemu električnemu Miniju.

Countryman je s 4,44 metra dolžine z naskokom največji Mini, sploh potem ko ni več običajnega Clubmana in je na voljo s tremi bencinskimi motorji in v dveh električnih različicah. Na našem testu smo vozili osnovo, ki je pri Miniju trivaljni turbo. Od prejšnje generacije je zrasel kar za 13 centimetrov, višji pa je za šest centimetrov. Pred tem je spadal v B-segment križancev, zdaj je nesporno prestopil v segment C, kar se sicer malce kreše z osnovno filozofijo znamke Mini, a po drugi strani ponuja prav tisto – prostoren in velik avto s prepoznavno obliko.

Countryman je še vedno Mini, kaj pa naj bo drugega, z visokim bokom in daljši iz profila kot kadarkoli prej. Deluje (in seveda tudi je) širši, ima bolj oglat in resnejši videz, podrobnosti od maske pa vse do zadka pa so nekoliko bolj premišljene in estetsko vkomponirane. Z nekaterih kotov zna delovati tudi malce neproporcionalno, sploh na zadku iz profila morda postane »stisnjen«.

Usedimo se v notranjost – zelo minimalistična je. Sredinska konzola je še vedno začinjena s tradicionalnimi »stikali«, ki so tokrat malce drugačna in manj letalska, za zagon pa je treba zavrteti fiksni »ključ«, kar mi ni bilo všeč, potem ko se pri večini avtomobilov navadiš na klasični pritisk gumba. Prostora spredaj je malce manj kot pri tradicionalnem Miniju, saj je na isti platformi bilo potrebno dodati še drugo vrsto enakovrednih sedežev, a pri gledanju čez plot Countryman ni nič kaj manj razkošen kot kak Qashqai ali celo Mazda CX-5.

Srednje velik volan za sabo nima nikakršnega zaslona, vse informacije so se zdaj preselile na osrednji zaslon, okrogel in večji kot kadarkoli prej. OLED zaslon je zelo svetel in jasen, v premeru meri kar 24 centimetrov, toliko kot krožnik za vaše kosilo. Upravlja se ga z dotikom ali glasovnimi ukazi, fizičnega upravljanja (razen stylinga, ki je tako ali tako vezan na vozni režim) ni. Sploh osnovni zna biti ponoči presneto svetel, tako da si pač izberemo nekaj temnejšega. Za doplačilo Mini doda tudi prikazovalnik na steklo z nekaj informacijami, ki pa je seveda odvisen od kota gledanja. Za mojo višino nikoli ni niti z zgornjim robom dosegel sprednje šipe, torej je bil le malce višje postavljen klasični zaslon z merilniki.

Zgodba o osrednjem zaslonu pa ima tudi negativni podton. V iskanju grafike so ga (pre)napolnili s funkcijami in brez nekajtedenskega privajanja zna biti zelo konfuzen že pri iskanju osnovnih funkcij, da o vseh podmenijih in profilih in ostalem ne govorimo. Komu bo všeč? Mladini, seveda, za mojo klasično avtomobilsko generacijo pa je vse skupaj postalo kar malce odveč. Druga večja pripomba, ki leti na »pamet« avtomobila, pa so vzvratna ogledala. Kot profil Gost si namreč ne zapomni nastavitev ogledal in po nekaj zagonih me je že pošteno spravljal ob živce.

Z dolžino in medosno razdaljo Countryman zdaj seveda obljublja sedenje tudi višjim, ki imajo na voljo sicer zelo rudimentarno mizico v hrbtišču sprednjih sedežev. Mini je dodal zelo zanimive materiale, tako po vzorcu kot dotiku, navezane na spodobno ulito plastično osnovo višje na armaturki. Čisto zadaj je za 450 litrov prtljažnega prostora z nekoliko bolj plitvim dnom in nekaj manjšim od konkurence.

C vstopna različica ima osnovni pogon – 3-valjni turbo s svojim značilnim rahlo zoprnim zvokom in 125 kW (170 KM). Moč na sprednji kolesni par prenaša sedemstopenjski dvosklopčni menjalnik. Podvozje je dobro uravnoteženo, zna pa kako nepravilnost precej trdo in glasno pobrati, kljub temu, da bi človek pričakoval prej plavajočo terensko mehkobo. Osnovni motor se sicer trudi po številkah, a tako po vozni izkušnji ni nič posebnega in tudi neke pretirane dinamike ne ponudi. Sploh v osnovnem voznem režimu. Nekaj več živahnosti pride s športnejšo nastavitvijo.

Osnovna cena za Countryman C je 37.700 evrov, potem pa za 20-palčna platišča vzamejo 1642 evrov, posebna sivo-zelena barva pa stanr 741 evrov. Streha in ogledala v srebni barvi vzamejo še 212 evrov, Paket XL z obilico elektronike, ogrevanjem tega in onega ter asistenčnimi sistemi in Harman Kardon zvočnim sistemom pa stane 10.983 evrov. Skupaj je na koncu dodatne opreme naneslo za 16.544 evrov, servis in tri leta brezplačnih popravil pa še 1332 evrov. Končna cena se je tako povzpela na 55.576 evrov. Ekskluziva tradicije ima pač svojo ceno.