Pri njej je zunanjost vsaj toliko zanimiva kot tehnika. Najbrž so načrtno hoteli avtomobil, ki izžareva sodobnost. Kar nekaj mimoidočih in znancev je bilo prepričanih, da imajo pred seboj električarja. Saj ne, da se izpuh ne vidi, oblikovalski prijemi, vključujoč samosvoj zadek, nos, še posebej pa bok enostavno zavedejo. Spredaj in zadaj se ponavljajo trikotniki v katerih so žarometi in zadnje luči. Dolgi svetlobni trakovi dajejo Koni mističnost in sodobnost. Trikotniki se nato na bokih nadaljujejo v poudarjene obrobe koles. Pri sprednjih vratih se nato začne nov trikotnik, ki se končuje nekje za zadnjimi vrati. Čeprav se bočna linija nekoliko dviga, so ohranili prijetno velika zadnja stranska okna. Šele takoj za njimi se močno obrne navzgor. Pomanjkanja originalnosti Hyundaiju ne moremo očitati.

Podobno kot pri nekaterih drugih Hyundaijevih vozilih ima Kona s prižganimi žarometi drugačen obraz od Kone z ugasnjenimi ali samo lučmi za vožnjo podnevi. V praksi se nizko postavljeni žarometi izkažejo kot enako učinkoviti. Omenjene oblikovne prvine bodo zagotovo našle kakšnega oboževalca, pa tudi koga, ki se bo enostavno zmrdnil. Nekako sodi v Hyundaijevo paleto, še tam v segment bolj drznih dosežkov. Platišča, ki prav tako iz kvadratov delajo trikotnike ter se poigravajo z matiranimi svetlimi in temnimi deli, naravnost sodijo k njej. Prenovljeni križanec je poleg drugačne zunanjosti tudi opazno večji. Tako zaradi medosne razdalje kot tudi pri celotni dolžini, kar navsezadnje opazite, če postavite novo ob staro.

Notranjost ponuja dovolj prostora za štiri potnike, če so potrebe velike stlačite tudi petega. Sedeži so dovolj široki in dolgi, oblečeni pa v perforirano, kakovostno usnje ali njegov nadomestek. Ker te dni, politično korektni govorijo bolj o občutku, ne o izvoru materiala. Naravno je dobro, a ne za vse in vedno. Kričeče obarvani vložki v armaturni plošči so tam zaradi svežine. Če tako pravijo … Bolje se počutimo ob obeh izjemno kakovostnih in velikih zaslonih, pred voznikom in na sredini. Logika upravljanja je znana iz predhodnih Hyundaijevih izdelkov. Ponovno hvalimo kameri za mrtve kote, katerih slika se pojavi na okroglem delu zaslona pred voznikom. Količina stikal za neposredno upravljanje je prava, saj bodo uporabniki najbolj potrebna stikala našli takoj. Spet hvalimo, dejstvo, da so pri Hyundaiju mislili na popolnost opreme, kot z odličnim grelnikom volana, vključujoč gretje in prezračevanje sedežev, se spomnite perforiranega materiala na sedežih? Na voljo je dovolj priključkov za polnjenje različnih naprav. Grafika okrog tistih v prednji vrsti pa je podobna kot pri kompleksnih napajalnih sistemih. Brez strahu, gre samo za USB-je in ostalo elektriko za zunanje porabnike. Menjalnik upravljate preko Hyundaijeve zaobljene in osvetljene obvolanske ročice, ki se je kmalu navadite.

Zadaj se zdi opazno več prostora kot pri predhodniku. Posebej pri kolenih, ko so prednji sedeži postavljeni bolj nazaj. Za glave je prav tako poskrbljeno. Enako kot s prezračevanjem za zadnjo vrsto. Še posebej prijetno pa je pogledati pod prtljažni pokrov, kjer je na voljo najmanj 407 litrov prijetno oblikovanega in enostavno dostopnega prostora. Seveda se prtljažna vrata odpirajo in zapirajo električno.

Hyundaijeva Kona je vseeno majhen SUV, ki pa je le na nekaterih trgih na voljo tudi s štirikolesnim pogonom, takrat jo dobite z enakim agregatom smo ga imeli priložnost preizkusiti sami. Štirivaljnik deluje nekako znano. Iz 1,6 litra prostornine s turbopolnilnikom iztisne kar 145,5 kilovata največje moči. Precej? Na papirju vsekakor. V praksi je s sedemstopenjskim robotiziranim menjalnikom Kona precej bolj “civilna” kot je videti tako preko palca. Saj ne, da bi konjenica pod motornim pokrovom ves čas spala, a v običajnem programu pretikanja je vožnja predvsem udobna. Krivulja navora pa prirejena Koninem prvem poslanstvu, potovanju na ne čisto kratke razdalje. Menjalnik zna biti počasen, ko se nenadoma odločite za polno pospeševanje. Včasih tudi malce dolgo vztraja v najvišjih vrtljajih. Spet priznamo, da gre bolj za občasne in neobičajne okoliščine. Testna poraba goriva se je gibala okrog sedem in kakšen deciliter na sto prevoženih kilometrov, kar je ugodno. Z bolje ubranimi prevoženimi kilometri, beri manj mesta in avtoceste, bi porabo zagotovo še znižali.

Pri vožnji je čutiti, da vzmetenja Kone niso nastavili pretirano visoko. Še vedno popolnoma nadzira vse vozne okoliščine in prinaša povsem suveren limuzinski občutek za volanom. Volanski mehanizem je ravno prav trd, ko Kono vozite po avtocestah ali pri hitrejših odsekih na podeželskih cestah. Kljub večjim platiščem pnevmatike niso ravno ekstremno športne, kar je pričakovano. Nadzor je dober, a spet v smislu Koninega osnovnega poslanstva. Preseneča z dobrotami, ki smo jih že omenili. Še posebej s sodobnimi varnostnimi dodatki med katerimi je tudi nadzor nad stanjem voznika. Na fotografijah boste opazili dve posebni svetlobni telesi, ki ugotavljata kam meri pogled voznika, gorje, če ste usmerjeni drugam kot na cesto. Še vedno najbolj izstopa rahla zaspanost menjalnika in potreba po vrtenju štirivaljnika, če želite od tega avtomobila nekaj več. V vsakodnevni uporabi je Kona izjemno prijeten, sodoben avtomobil za temu primerno ceno.