Zaključek prvomajskih praznikov na poti iz Prlekije, kjer si človek letom primerno deliš toplo vodo z večinoma precej starejšimi ljudmi, me je zanesel na letališče v Skokah pri Mariboru. Za tiste, ki malce manj poznajo lokalno štajersko situacijo, Maribor ima dve letališči, ki si delita stezo, na zahodni strani je letališče Edvarda Rusjana, tisto, ki ga vsi poznajo, na nasprotni pa športno letališče Skoke, kjer je bilo na to sončno nedeljo tudi precej dogajanja.

Naključje je beseda, ki na poti proti prestolnici vsebuje odmor za kosilo in potem impulzivno odločitev, da gremo še v Skoke na kavico, ker pač je čas. Brez teh mnogih pred-dejavnikov ne bi videli tega, kar je na letališču sledilo.

Po petih minutah je na drugi strani ograje, kjer je stal tudi Boeingov transportni C-17 Globemaster, za povrh še neoznačen, zaropotalo nekaj batnega… precej številčno batnega. Zvok dveh 12-valjnih Allisonovih turbo kompresorskih motorjev me je vrgel na noge z Nikonom z dolgim objektivom vred. Lockheedov P-38 Lightning, težkokategorni lovec iz druge svetovne vojne, kromiran, se je zableščal v pomladnem soncu. Takoj zatem se je za njim odkotrljal P-51 Mustang in še F4U-4 Corsair. Za domačine sicer nič posebnega, za vse navdušence nad letali pa hud prizor (in koncert).

Gre seveda za zasedbo Letečih bikov iz Avstrije, ki redno vežbajo na mariborskem letališču, kar se tudi pokaže na povečanih fotografijah z vidnejšimi oznakami Red Bulla. Po obračanju na severnem delu letališča so vsi trije vzleteli v kar močan čelni veter v smeri 14. Lightning je teatralno v ostrem zavoju potegnil v desno, ostala dva sta nabrala višino in izginila za drevjem. 10 minut kasneje jih je bilo mogoče videti v smeri Lenarta, ko so izvajali lupinge in formacijske zavoje, po kake pol ure pa so se, ko smo že odšli, vrnili na letališče. Na tleh je ostal novi T-28, s podobnim se je pred leti ponesrečil na češkem Miro Majcen. Po fotografijah sodeč na socialnih omrežjih je bil tam tudi Red Bullov helikopter, s katerim je naslednji dan v ponedeljek delal lupinge sam Felix Baumgartner, človek, ki je pred 12 leti s padalom skočil iz vesolja. Danes jih šteje že 55.

P-38 je edini svoje vrste v Evropi in ima ameriško registracijo N25Y. 8-tonsko dvomtrupno in dvomotorno letalo doseže osupljivih 760 km/h. Temno modri Corsair z RB na repu je zvezdnik druge svetovne vojne na Pacifiku in je eden od štirih še letečih v matični tovarni Chance Vought narejenih originalov (vsega skupaj jih leti še 15). Poganja ga mogočni radialni Pratt & Whitneyev 18-valjnik (po 9 valjev v obroču) in doseže do 700 km/h. Velikanski navor motorja je poseben izziv za pilota, saj lahko prehitro dodan plin letalo v hipu obrne z vijakom in potem nastanejo ... težave. Enako velja tudi za vzlet in pristanek. Pa še preglednost naprej je pri pristajanju zaradi visokega podvozja zahtevna, zato so piloti na letalonosilko pristajali "pošrek". Tretji leteči as je seveda najbolj znan, P-51 Mustang, letalo, ki je zadalo smrtni udarec nemški Luftwaffe, potem ko je kot prvo imelo dovolj dosega, da je spremljalo bombnike vse do Berlina in nazaj, vmes pa pometlo z neba vse, kar je še takrat sploh letelo nad Nemčijo z izjemo maloštevilčnih reaktivnih Me-262. Red Bullov P-51 s serijsko številko 44-74427 je bil narejen tik ob koncu vojne in kar nekaj časa ždel v hangarju kot presežek, ki ga niso potrebovali. V petdesetih je služil v kanadskem vojnem letalstvu, po odsluženem roku pa je izmenjal nekaj zasebnih lastnikov. Letalo poganja licenčni Packardov V-1650 12-valjnik, kopija legendarnega Rolls-Royce Merlina in premore več kot 1400 konjev. Na svetu je še kar lepo število Mustangov, Red Bullov pa je odet v barve Nooky Booky IV, kot ga je pilotiral legendarni trojni as Bud Anderson.

Medtem se je ekipa mariborskega športnega letališča na nedeljo sončila pri sosednji mizi, nekaj je bilo tudi trenažnih letov in šolanja. Najprej je nekdo v Cessni vztrajno delal »touch and go«, kar v močnem čelnem vetru 20 vozlov pri tleh ni ravno »keks«, na krog pa je odletel tudi ultralahki Sirius, ki je po lanskem trdem pristanku že popravljen, sam osebno upam, da »orng«. 

Kontrola letov z one strani je vešče držala prostor, tako je ob odhodu za dovoljenje za pristanek nad Skokami čakalo tudi nekdaj v Elanu narejeno jadralno letalo DG-303, da so se Redbullovci prikotalkali nazaj. Aja, še to. Ob letališču v Skokah (tja boste našli po zemljevidu naprej od odcepa za Rusjana skozi vas), stoji DC-9 Super ali MD-80, ki bi moral po prodaji motorjev iti v razrez, pa so ga potem za razstavno zanimivost sprejeli prav na športnem letališču. Drugače pa, Skoke imajo tudi servisno dejavnost, kjer sta bila v malem hangarju v kosih dve Cessni, v velikem pa je cela serija C-172 in ostale, predvsem ultralahke falange.

Za hangarjem stoji tudi rumen Tomi, ali resneje - Piperjev PA-38 Tomahawk, lahko letalce za šolanje. Posebej ga omenjamo zato, ker je bil pred kratkim ta frčoplan dodan v Flight Simulator prav s to rumeno preobleko in registracijo S5-DAZ. Fantje v Skokah vas, da ne pozabimo omenit, z veseljem sprejmejo v šolanje, če bi vas veselilo voziti še kaj drugega kot avto.