Stari dobri dizelski motor. Gonja od enega do drugega proizvajalca proti temu termično najbolj učinkovitemu motorju z notranjim izgorevanjem je to klasiko prignala na rob izumrtja, pri mnogih znamkah se je to celo zgodilo. No, pri BMW-ju si lahko privoščijo, da so previdni in z drugimi besedami ne stavijo vse na enega konja. In še kako se jim bo obrestovalo. Čudovite vozne lastnosti, vseuporaben motor, tehnični vrh in udobje z majhno porabo.

Že res, da je tu šestvaljnik še vedno alfa in omega tudi pri Petici, je pa manjši štirivaljnik prav tako zelo vsestransko navdahnjen strojček. A če pogledamo zadevo najprej od  zunaj, je od nežnega E34 z gladkimi linijami izpred treh desetletij in pol nastal mali oblikovni monstrum, ki – občutek, ki se ga ne morem znebiti – želi svojo tehnično superiornost pokazati tudi na (pre)agresivni vizualni način.

Predvsem velika maska z ledvičkama in nekako podrejene luči spredaj delujeta neskladno z nekdanjo eleganco srednje bavarske limuzine. Malo več tradicije desetletij je občutiti na zadnjem delu, a tisti spodnji del v lakirani črnini je dejansko avantgarden, ne pa tudi najbolj skladen, sploh za oblikovalske oči. V primerjavi z neposrednim nemškim konkurentom je Petica tehnično nadmočna, stuttgartska Zvezda »E« pa oblikovno skladnejša.

Dobro, Petica je zdaj pravi velikan in meri že šest centimetrov čez pet metrov in ima 3 metre medosne razdalje. To je bila nekoč Serija Sedem. Notranjost prinaša znano okolje, ki se uspešno upira vsem revolucijam že več generacij modela in klasiko nadgrajuje z tehničnimi dodatki. Dimenzije seveda obljubljajo veliko prostornosti, tako spredaj kot zadaj. Rjavo usnje, »tech« srebna obloga s kovinskim vstavkom na spodnjem delu armaturke, bleščeča črnina in antracitni zaključek na vrhu, za moj okus malo preveč različnih odtenkov in predvsem sta dva, zdaj že zares orjaška zaslona, speta v en oglat in pokonci postavljen element, kar rahlo vsiljiva. Verjetno se bo tudi ta doba končala in bo z novimi generacijami vse skupaj postalo bolj zlito z okolico. Tu je tudi vedno izvrstni in skoraj omnipotentni iDrive infotainment, ki ga še vedno upravljamo z vrtljivim gumbom, za katerega bi si vendarle želel bolj klasično podobo kot kristalni giga diamant.

Spet, ob vsej tehnični naphanosti in funkcijah je večina gumbov narejenih na dotik, kar se je v zadnjih letih, ne samo pri BMW-ju, že pokazalo, da je korak nazaj in v nepravo smer in bo tako kot vsi eksperimenti prešlo že v naslednjih letih. Večkratno dotikanje gumbov, ki so včasih zagrabili v prvo, pač ni tehnični napredek, prej modna muha. Tudi klimatska naprava je zdaj pospravljena v zaslon, imata pa potnika zadaj svoje nastavitve, spet na zaslonu, če ste izbrali paket Comfort, ki vključuje še ogrevane zadnje sedeže in hlajenje sedežev spredaj).

Ampak tu je taka tehnična poslastica – 2-litrski turbo štirivaljnik z lepimi 194 kW (264 KM) s 400 Nm navora. 13 kW več doda še zaganjalnik kot del blagohibridne enote. Samodejni osemstopenjski menjalnik prenaša moč na vsa štiri kolesa, kar se za tak premium avtomobil pravzaprav kar spodobi (in je pravično). Kako BMW vsa ta leta dela dizle tako presneto varčne, mi bo vedno uganka, je pa doseg s polno posodo, preden seveda dvigamo porabo po mestnih ulicah, zapisan preko 1000 kilometrov. Ah, stari dobri dizelski časi.

Zdaj, nekoč smo imeli pri hiši E34 520i, prvi vrstni šestvaljnik s 24-ventilsko glavo in za današnje čase ubožnimi 110 kW (150 KM) in zelo osnovno opremo. Saj veste, 1991 je bilo treba dinarje spraviti iz nogavice v promet, tudi ABS je bil v tistih časih za doplačilo. Je pa ta naša bela Petica (ki jo je potem sestra precej let pozneje na akvaplaningu na Brniku po nekaj premetih poslala v jarek) bila avto s precej neprijaznimi voznimi lastnostmi. Naložen s štirimi in še prtljago je imel veliko veselje v ovinku siliti naravnost. 35 let pozneje se xDrive osnovna dizelska petica seveda pelje kot vlak po tirih. In če sem odraščal s špartansko opremljenim E34 s centralnim zaklepanjem, brez klime, ABS in ostalega (je pa imel Blaupunkt Berlin radio z autoreverse funkcijo za kasete, prosim lpeo), je imel zdaj testni avto tehničnih dobrot, pa tudi pozitivnega kiča, v izobilju. Razni M Sport, M Sport Pro dodatki, ki vključujejo osvetlitev maske, pa tonirani žarometi, hudo ozvočenje Harman Kardon, športno podvozje, črn strop, so za doplačila, ki napolnijo dve A4 strani.

Če naredim še malo primerjave, V 35 letih je Petica postala 400 kilogramov težja, 1905 kilogramov vsebuje tudi 50 za štirikolesni pogon. Malce za odtenek preveč sterilen je volan in ko razumete, da je za odločno dinamiko v paleti dovolj bencinarjev, je 520d predvsem varčen in udoben potovalni avto. Če se vam ne mudi, se boste vozili le malo pločevinko nad petimi litri, doseči sedem na sto pa zahteva že težko nogo, če ne kar izživljanje. Tudi zvočna izolacija je odlična in dizla izdaja le navor in merilniki vrtljajev.

Petica je bila opremljena tudi z Driving Asisstantom Pro, ki na avtocesti skoraj sam zamenjuje pasove, lahko ga premikate na parkirišču s telefonom, le sistemu, ki iz parkirnega mesta zapelje enako kot je vanj zapeljal, še ne zaupam. Osnovni 520d s štirikolesnim pogonom vzame 64.950 evrov, v testnega pa so naložili še za skoraj 32 tisoč evrov dodatkov. Filozofija premium znamke pač, ki jo sprejmete ali pa ne.