V času, ko so se po zraku slišali zvoki 12-valjnih vrstnih motorjev in še večvaljnih zvezdastih motorjev, je Jumo 004 utrl pot novi reaktivni dobi. Motor, ki so ga razvili v času kaosa druge svetovne vojne, je bil prvi masovno proizvajan reaktivni motor.

Ta revolucionarni motor je poganjal nekaj ikoničnih letal, med njimi sta prednjačila Messerschmitt Me-262 in Arado Ar-234, ki sta oba napovedala, da se bo letalstvo v naslednjih letih korenito spremenilo. Sam reaktivni motor v tem času ni bil več novost, prvi poskusi segajo na začetek tridesetih let prejšnjega stoletja. Medtem ko so Angleži, točneje Frank Whittle, ki velja za očeta reaktivnega motorja, prvi razvili centrifugalni jet motor, tudi Nemci niso stali križem rok. Hans von Ohain je v istem obdobju prav tako sestavil prvi delujoči reaktivni motor, ki pa je imel osni kompresor. Za razliko od Nemcev, so Angleži ob Whittleovem izumu zamahnili z roko in minilo je 10 let, preden je pri njih motor poletel, Nemci pa so bili že precej daleč.

Zgodba o Jumo 004 je tako osupljiva kot njegove zmogljivosti. Nastal je v času, ko je Nemčija krvavo potrebovala tehnične preboje in prav rojstvo tega motorja je bil en tak ključnih trenutkov. Pod vodstvom Anselma Franza je ekipa inženirjev pri Junkersu spoznavala skrivnosti reaktivnega pogona.

Med razvojem so se srečali s številnimi izzivi – od tega, da je bilo treba najti nove materiale, odporne na vročino, do reševanja kompleksnih aerodinamičnih problemov pri pretoku zraka in plinov. V primerjavi z batnimi motorji tistega časa, kjer je moč naraščala z velikostjo, s tem pa tudi teža in aerodinamični upor, je imel reaktivni motor precej boljše izglede.

V kompaktni obliki je proizvajal dovolj moči, da so z njim opremljena letala dosegala prej nedosegljive višine in hitrosti in ko se je na nebu Evrope poleti 1944 pojavil Me-262, so se vsa letala s propelerji naenkrat zdela zastarela. Zgodba o Me-262 je poglavje zase, ni bil ne prvo reaktivno letalo, niti prvi reaktivni lovec, niti ni prvi deloval v bojih, je pa pomenil preobrat za vsa leta, ki so sledila. A o tem kdaj drugič.

Jumo 004 je tako kot vse novotarije, s sabo prinesel vrsto težav, zgodnja jet tehnologija je pač imela svoje omejitve. Težave so bili materiali, predvsem lopatice kompresorjev, ki so bile zelo kratke življenjske dobe. Ob takratni metalurgiji in visokih temperaturah izpušnih plinov je bil motor po 10 urah delovanja zrel za remont. Težave je predstavljala tudi odzivnost, prehitro odvzemanje plina, pa je motor ugasnil, plin do konca, pa ga je razneslo. V različnih režimih leta so se prvi piloti hitro učili odzivov motorja na premike ročice za plin.

Vseeno je bil Me-262, ko je pridrvel nad trume bombnikov, ki so se valile v Nemčijo z Otoka, več kot 100 km/h hitrejši od Mustanga. Opremljen s štirimi topovi in včasih tudi z raketami, je imel le dva ali tri poskuse, preden se je moral vrniti na letališče s praznimi rezervoarji za gorivo. V neposrednem boju z zavezniškimi lovci je bil Me-262 v podrejenem položaju, ko gre za okretnost, zato pa so njegovi piloti pridoma izkoriščali hitrost in se boju mož na moža preprosto izognili tako, da so pospešili do kraja. V strmoglavem letu je Me-262 celo presegel 1000 km/h, pri transsonični hitrosti pa je vse skupaj ustavila aerodinamika in takrat še nepoznana zgodba o obnašanju zraka na krilih pri nadzvočni hitrosti.

Jumo 004, ki je bil pravzaprav rezerva, saj je Messerschmitt za Me-262 nameraval uporabiti BMW-jev reaktivni motor, je postal prva zvezda druge svetovne vojne, ko gre za motorje in po vojni so se z njimi opremile vse zmagovalke in ga preučevale na svojih inženirskih mizah. To je privedlo do reaktivne dobe in vsega, kar je z njim povezanega, od lova na rekorde do vohunjenja za tehnologijami in seveda klasične stare dobre hladne vojne. Jumo 004 je navdihnil tako dizajn motorjev, kjer se je angleški centrifugalni sistem pokazal za inferiornega, do načinov hlajenja in aerodinamičnega pretoka. Domiselnost Junkersovih inženirjev danes živi v praktično vsakem reaktivnem motorju.