V zadnjih letih so dizelski motorji kar malce izginili iz avtomobilov, čeprav imajo še vedno nekaj superiornih lastnosti, tako na pram bencinskim kot tudi električnim. Izginil pa je davno tega tudi njegov oče.

Letos septembra bo minilo 110 let od skrivnostne smrti izumitelja dizelskega motorja, Rudolfa Diesla. Možakar na poti iz Belgije v Anglijo je preprosto izhlapel v čisti zrak, nihče ni vedel kako, zakaj in kdaj, niti ga niso našli. Njegovo izginotje so pripisovali samomoru, pobegu v novo življenje in celo zaroti. Čudne stvari so se dogajale pred njegovim izginotjem, pa tudi potem.

Nedeljski večer, 29. septembra 1913. Svet živi mirno in v Evropi razen vojn na Balkanu nihče ne sanja, da bo kontinent čez manj kot leto dni v plamenih. Belgijska obala počasi izginja na obzorju, SS Dresden pa zapušča kontinent in se za zadnjimi žarki dneva podaja proti angleškemu Harwichu. Potniki prvega razreda uživajo v svoji večerji, parni motorji potniške ladje rahlo potresavajo kozarce in porcelan in trije možje sedijo ob mizi v kotu sobe. Eden od njih je zelo bogat in slaven in njegov revolucionarni stroj bo kmalu poslal parne turbine ladje, na kateri pluje, na smetišče zgodovine. Simpatičen sivolasi mož z očali in belimi brčicami, star 55 let, ima za sabo bogato kariero. Kmalu se bo upokojil, njegovo bogastvo pa bi danes ocenili na kakih 60 milijonov evrov.

Potuje skupaj s poslovnima partnerjema Alfredom Luckmannom in Georgesom Carelsom, v Londonu se bodo udeležili letnega srečanja Zveze proizvajalcev dizelskih motorjev.

Rudolf Christian Karl Diesel se je rodil 18. marca 1858 v Parizu kot drugi otrok nemških imigrantov Elise Strobel in Theodorja Diesla. Oče je prišel iz Augsburga in odprl knjigoveško delavnico, mama pa je prodajala usnjene izdelke. Po franko-pruski vojni 1870 je nemška družina postala v Franciji nezaželena, zato so se preselili v London, kmalu zatem pa so starši Rudolfa poslali nazaj v Augsburg k teti in stricu. Stric je bil učitelj matematike, industrijska revolucija je bila na višku, 12-letni zvedavi otrok pa se je odločil, da ga zanima tehnika. Po vajenski dobi za strojnika se je vpisal na Tehnično univerzo v Munchnu, kjer je poslušal predavanja skupaj s še enim briljantnim umom, Carlom von Lindejem, ki je bil pionir na področju hlajenja in je prav 1913 dobil Nobelovo nagrado za fiziko.

Po diplomi 1880 se je Dizel vrnil v rodni Pariz, kjer je spet srečal von Lindeja in začel delati pri njem. V tem času je spoznal ženo Martho Flasche, s katero sta imela tri otroke, 1890 pa je družina našla nov dom v Berlinu, kjer je Rudolf Diesel dobil eno od vodilnih mest v Lindejevem podjetju.

Termični zakoni, s katerimi se je srečeval pri raziskovanju tehnologij hlajenja pri Lindeju, so ga navdahnili z idejo najti zamenjavo za parne motorje in bencinske motorje, ki so imeli po njegovem mnenju preslab izkoristek. Njegova alternativa je bil motor, kjer se gorivo vžge zaradi visokega tlaka. Ker so tudi temperature višje in vse traja dlje, je tako učinkovitost precej boljša.

Diesel je 1892 patentiral svoj izum in našel tudi investitorja, izdelovalca orožja Kruppa. Že leto zatem je stekel prvi motor in to na … olje. Stroj, višji od človeka, je imel premer valja 22 centimetrov in 40-centimetrski gib, 1895 pa je bil njegov izkoristek pri uporabi petroleja 16,6 %, leto za tem pa že 26,2 %. Na razstavi v Munchnu 1899 je prvič predstavil komercialno naravnan motor z močjo 25 konjev. Enostavnost motorja je prinesla takojšen uspeh in slavo. Diesel je bil pameten možakar in izuma ni zadržal zase, pač pa je proizvajalcem prodal licence. Njegov izum je našel mesto v generatorjih, vlakih, ladjah, v tovarnah in avtomobilih. Bančni račun izumitelja se je začel noro polniti. Leta 1912 je na svetu klokotalo že kakih 70 tisoč dizelskih motorjev. A na vrhu slave in bogastva so se začeli zbirati temni oblaki.

Pozno septembrski večer s tremi možakarji na ladji na poti v Anglijo ni dal slutiti, da eden od njih na srečanje in poznejšo otvoritev nove tovarne dizelskih motorjev ne bo prišel. Naslednje jutro Rudolfa Diesla ni bilo pri zajtrku in ko je ladja pristala v Harwichu, ni bilo o slavnem izumitelju ne duha ne sluha. V nekaj dneh so o tem poročali po vsem svetu in v New York Timesu je Georges Carels, ki je bil tudi direktor Dieselove tovarne, povedal: »Kmalu po tem, ko smo izpluli iz Antwerpa, smo mi trije pojedli večerjo. Potem smo se prestavili na palubo in tam smo kadili in klepetali. Dr. Diesel je bil dobre volje in razpoložen.«

»Okoli desetih zvečer, ko so se videle luči v Vlissingenu, sem rekel, da je čas za spanje. Dr. Diesel se je strinjal in vsi trije smo šli vsak v svojo kabino.«

Carels je povedal, da je tik, preden je vstopil v kabino, Diesel malce omahoval, potem pa je odprl vrata, mu stisnil roko in zaželel lahko noč: »Vidimo se jutri zjutraj.«

»To so bile zadnje besede, ki mi jih je kdaj rekel,« se je spominjal Carels.

Kot rečeno, Diesla naslednje jutro ni bilo pri zajtrku, zato sta pozneje Carles in Luckmann stopila do njegove kabine in zaman trkala na vrata. Ko sta odprla vrata, sta našla pospravljeno posteljo in na njej položeno haljo.

»Ključi kabine so bili v žepu in uro je obesil na potovalno torbo tako, da jo je lahko videl iz postelje;« je povedal Carels za časopis.

»Vse v kabini se je zdelo v najlepšem redu, nisem mogel ugotoviti, ali manjka kaj denarja, ker niti nisem vedel, koliko ga je vzel s sabo, a tako na pogled so bile vse njegove reči nedotaknjene.«

Prav nič, česar se je spominjal direktor Dieslove tovarne, ni dajalo suma, da bi lahko Rudolf Diesel storil kaj nenavadnega ali nepremišljenega, na primer, da bi se pijan nagnil čez rob ladje in padel v morje. Nenazadnje je bil izumitelj zelo odklonilen do alkohola.

»Nesreča ni prišla v poštev, verjetno se je naenkrat moralo v njegovi glavi zgoditi kaj zares nepredvidljivega. Ni pil skoraj nič, kadil ni in če se prav spominjam, tudi ni trpel za vrtoglavico.«

To sicer ni bilo čisto res, daj je Diesel v času pred tem večkrat potarnal različnim prijateljem, da trpi za nespečnostjo, zaradi katere tava okrog na smrt utrujen, tako ponoči kot podnevi. Očitno so poslovne skrbi in ekstremni pritiski pustili posledice na njegovem zdravju.

Kar se je sprva zdelo kot nenavadna in skrivnostna tragedija, je po kakih dveh tednih dobilo drugačno podobo. Nemški časopisi so izvohali, da Diesel ni bil tako bogat, kot se je govorilo, pač pa je bil v dolgovih. Svoj kapital je vložil v nekaj čudnih in neuspešnih investicij in tako so mediji špekulirali, da je njegovo izginotje povezano z njegovim finančnim stanjem.

Točno dva tedna po izginotju, 14. oktobra 1913, so se v Munchnu srečali Dieslovi upniki. Izračunali so, da je Diesel skupaj dolžan okoli 9 milijonov evrov v današnjem denarju, njegove nepremičnine pa so vredne le kakih 300 tisoč evrov. Še huje, vrednost njegovega posestva je bila zapisana precej višje kot je bila v resnici vredna.

Pol leta je minilo od skrivnostne nesreče v Rokavskem prelivu in marca 1914 se je pojavilo v munchenskem Abendzeitungu nenavadno sporočilo. Časopis se je skliceval na pisma, ki naj bi prišla v Nemčijo, po katerih je Diesel začel novo življenje v Kanadi. Nekih neposrednih dokazov niso postregli in tako je vse skupaj ostalo le kot senzacionalna in nepreverljiva novinarska raca. Dejstvo je, da je Diesel imel razlog, da je izginil v oblaku dima in da tudi to, da njegovega trupla ne bodo nikoli našli. Enajst dni po izginotju je morje pri ustju reke Scheldt pri Vlissingenu naplavilo moško truplo, oblečeno v imenitna oblačila, ki bi po postavi in letih lahko pripadalo tudi Rudolfu Dieslu. Še dan pred tem so pri Norveški obali našli še eno truplo, ki so ga prav tako povezovali z izginulim izumiteljem. Bilo je tako razpadlo, da ga ribiči, ki so ga našli, niti niso hoteli dvigniti na krov, a predmete, ki jih je imel pri sebi naj bi menda prepoznal njegov sin Eugen kot pripadajoče njegovemu očetu. A če je imel Diesel namen izginiti, potem bi njegov sin lahko to potrdil za katerokoli najdeno truplo in tako prelisičil upnike.

Preden se je podal v Anglijo, naj bi Dieslova žena Martha dobila vrečo z navodili, da naj je ne odpre prej kot teden dni po odhodu. V njej je bilo 200 tisoč mark v gotovini, v njegovem rokovniku, ki ga je odnesel s sabo na ladjo pa je bila stran s 29. septembrom prečrtana s črnim križem, kar pove veliko. Zgodovina vedno ustvari legendo, legenda pa mit, citat iz Gospodarja prstanov je primeren tudi za izginotje Rudolfa Diesla. Najbolj verjetno je, da je Rudolf Diesel kasneje to noč 29. septembra šel na palubo in skočil v razburkano morje, kar je človeku, ki se je ubadal z dolgovi, prineslo gotovo smrt. Seveda obstaja upanje, da še leta zatem kje iz Kanade spremljal uspeh svojega motorja, ki je pokoril svet in da je umrl v visoki starosti. Eno je gotovo – prihranjen mu je bil škandal Dieselgate iz 2015.

Seveda pa ni misterija brez teorij zarote. Še danes jih mnogo ne verjame, da je Rudolf Diesel naredil samomor, , niti da je izginil zato, da bi se izognil upnikom. Rudolf Diesel naj bi bil umorjen, tako da so ga porinili čez krov morje, razloga za to pa sta dva: po prvem naj bi bil njegov motor preveč varčen in je zmanjševal dobičke naftne industrije in bogatenje najbolj bogatih. To je sicer zelo privlečeno za lase, saj bi danes Elona Muska agenti držav OPEC-a mučili, obglavili in razčetverili vsaj stokrat. Malo bolj verjetna je teorija, da je Diesel potoval v Anglijo, da bi prodal svoje znanje Angleški mornarici. Tam so ladje še vedno plule na parne turbine, medtem ko so v nemških podmornicah ropotali dizelski motorji. In ker je bila prva svetovna vojna neizogibna, potem…teorije zarot pač.