Morda je eden najbolj posebnih avtomobilov vseh časov, posebna pa je tudi zgodba okrog njega. DMC DeLorean.
V preteklih desetletjih je bilo posebnežev z epohalno idejo, ki so se odločili narediti hud biznis, vedno na pretek. Eden od njih je bil ameriški inženir John DeLorean. 1925 v Michiganu rojeni možakar je po diplomi hitro našel mesto v avtomobilski industriji. 1953 se je zaposlil pri Packardu, od 1956 naprej pa je delal za General Motorsove znamke Pontiac in Chevrolet, med drugim je podpisan tudi pod modela Nova in Vega. 1973 je šel na svoje in ustanovil podjetje DeLorean Motor Company (DMC) in ustvaril svojo vizijo avtomobilizma. Sredi sedemdesetih je bil prototip z imenom DeLorean Safety Vehicle (DSV) nared, zrisal ga je Girgetto Giugiaro iz Italdesigna, njegova posebnost pa je bila karoserija iz nerjavečega jekla in dvižna vratra, poganjal ga je V6 motor, ki so ga skupaj razvili pri Peugeotu, Renaultu in Volvu (PRV). Manjkala je le še tovarna ...
Za mesto tovarne je bil izbran Dunmurry, predmestje Belfasta na Severnem Irskem, potem ko je lokalna razvojna agencija obljubila izdatno finančno podporo s 100 milijoni funtov, izgradnjo tovarne pa je prepustil Renaultu. Na višku proizvodnje je bilo tam zaposlenih 2000 ljudi. Motor je izdeloval Renault, ostalo mehaniko pa Lotus. Da bo šlo za nekaj zares posebnega, je pokazal tudi American Expressov katalog leta 1980, kje je bilo mogoče novi avto dobiti v 24-karatnem zlatu za 85 tisoč dolarjev, ampak pozor - naredili jih bodo le 100. V resnici so potem prodali le 4, ampak to je druga zgodba.
John DeLorean je bil vsekakor izvrsten inovator, predvidel je plastično ulito šasijo, sredinsko nameščen motor, varnostno blazino, odbijače z absorbcijo udarca in ultra široke pnevmatike. Ko so v sedemdesetih predstavili prototip, je ta imel oznako DSV-12, po predvideni ceni 12 tisoč dolarje, kasneje pa DMC-12, čeprav se potem, ker je podjetje pač izdelovalo en sam model, številka ni več pojavila. Sprva predvideni Fordov motor je zamenjal CItroenov, ki pa je bil prešibak, zato je na koncu sredinsko nameščen motor postal PRV V6 v zadku. Dizajn notranjosti prototipa se je do serijske proizvodnje popolnoma spremenil, nekateri elementi so bili predragi za izdelavo, drugi nesmiselni. Tudi plastično zasnovo je zamenjala klasična jeklena, čeprav so bili prvi prototipi še prekriti s fiberglasom, je potem tega zamenjalo brušeno nerjaveče jeklo brez barve, z le eno plastjo laka, ki je preprečevalo oksidacijo.
Vsi, ki se vsaj malo spoznajo na ta poseben avto, so občudovali njegova dvižna vrata, ki so jih podpirale torzijske palice in oporniki, napolnjeni s tekočim dušikom, ki jih je za DeLorean razvilo letalsko podjetje Grumman Aerospace. Vrata so bila osvetljena z rdečo in rumeno lučko, ki je označevala vogale, zaradi upognjene oblike vrat pa se je namesto cele šipe odpirala le majhna lina na njej.
V6 s tremi očeti, PRV, je iz 2,85 litra prostornine dal povprečnih 97 kW (132 KM) pri 5500 vrtljajih in 207 Nm navora. Motor je bil evolucija tistega, ki je poganjal veliko Renaultovo limuzino 30. Kot med valji je bil točno 90 stopinj, za gorivo pa je poskrbel Boschov vbrizg goriva K-Jetronic. Motor, ki je bil seveda edini na voljo, je imel dve opciji - petstopenjski ročni ali 3-stopenjski samodejni menjalnik. Samo podvozje je šlo v korak s časom, s štirmi neodvisno vzmetenimi kolesi, z dvojnim vpetjem spredaj in multilinkom zadaj. Zaradi enake trdote vzmeti in manjše teže spredaj je bil avto videti, kot da z nosom gleda proti nebu. DeLorean je bil obut v 14-palčna jeklena platišča s širino pnevmatik spredaj 195/60 in 235/60 zadaj. Ker je motor v DeLoreanu zadaj, je tudi razmerje teže v dveh tretjinah na zadnjih kolesih. Kot se za posebneža spodobi, so za zaviranje skrbeli štirje zavorni diski s servo ojačevalnikom zavornih čeljusti.
Prvi serijski DeLorean je zapeljal s tekočih trakov v Belfastu 21. januarja 1981, največ so jih prodali oktobra tega leta, kar 720, Do konca 1981 je DMC izdelal 7500 avtomobilov, a jih je prodal le 3000, januarja 1982 pa le 350, visoki stroški in dolg dobaviteljem je tako naredil svoje. Že februarja 1982 pa je sledila prislika in za njo oktobra še stečaj. Točna številka zaradi pomanjkljivih seznamov nikoli ne bo znana, najbolj točen približek pa je, da je na svet zapeljalo 8975 primerkov.
Čeprav je DeLorean želel avto predstaviti kot športnika, je strokovna javnost, ki je avto pohvalila zaradi videza in nizke porabe, v njem prepoznala običajen GT, s podpovprečnimi voznimi lastnostmi v primerjavi s konkurenco. Leta 2017 je ameriški Time DeLoreana uvrstil na seznam 50 najbolj zanič avtov vseh časov. Do 100 kilometrov na uro je DeLorean na papirju pospešil v 9 sekundah z ročnim menjalnikom, ampak ta številka je bila v resnici bolj blizu desetice ali, odvisno od revije, ki ga je testirala, tam nekaj malega čez 10,5 sekunde.
Še nekaj tehnikalij - V dolžino je DeLorean meril toliko kot aktualni Clio, 4,27 metra, visok je bil 1,14 metra in 1,97 metra z odprtimi vrati, bil pa je precej širok, točno 2 metra je meril.- Medosna razdalja pri 2,41 metra ni bog ve kako izdatna za velike potnike. In nenazadnje, avto je imel 1233 kilogramov, ker je bilo za takratne čase kar precej in se je odražalo tudi pri voznih lastnostih.
Ne samo psopešek, tudi kakovost izdelave je bila tista, ki je uspešno zbijala kredibilnost otroku Johna DeLoreana, da o težavah z mehaniko niti ne govorimo. Prvi primerki so menda porabili tudi 200 ur v postprodukciji za odpravo težav in napak. Kakovost se je s časom popravila in do konca proizvodnje 1982 so bili problemi večinoma odpravljeni. Tovarna je v zgodovini modela objavila štiri vpoklice - med drugim zaradi zatikajoče se stopalke za plin in poplesavanja sprednjega vzmetenja. Med običajnimi težavami ob prodaji je na dolgem seznamu tudi čuden položaj stopalke sklopke, nedeljujoči inštrumenti (predvsem merilnik hitrosti), motorizirani zaklepi vrat in napačno nastavljeno stekanje koles. Prvi modeli so imeli težave še s prešibkim alternatorjem in občasnim ugašanjem motorja. Ker je bilo napak veliko, je prišlo do spora tovarne s prodajalci, ki niso želeli več poporavljati novih garancijskih napak, dokler jim tovarna ni plačala stroškov za prve. Prav tako ni bilo pravih orodij za vsa popravila, niti tovarna nikoli ni izdala prave servisne knjige. Težave so v obup spravljale predvsem kupce, ki so za avto že tako ali tako dali 25 tisoč dolarjev (danes okoli 80 tisočakov), 1983 ob koncu zgodbe pa že 34.000 dolarjev (današnjih 98 tisoč). Slab glas pa seveda seže v deveto vas.
No, vsaj seznam doplačil ni bil pretirano dolg, edina opcija je bil samodejni menjalnik za 650 dolarjev, notranjost pa si je bilo mogoče omisliti v črni in pozneje tudi v sivi barvi. Oprema za tisti čas ni bila napačna - avto je imel usnjene sedeže, klimatsko napravo, radio s kasetofonom, električni pomik line na stranski šipi, električno zaklepanje in pomik ogledal ter po višini in globini nastavljiv volan. Tu so bila še zatemnjena stekla, stranska plastična zaščita, intervalni brisalniki in električno odroševanje zadnje šipe. Prodajalci so potem lahko dodali še ponjavo za prekrivanje, ovčjo prevleko za sedeže, tepihe, strešni prtljažnik in nosilec za kovček za smuči.
Vsak ljubitelj pop kulture in filma pozna Zemeckisovo trilogijo Nazaj v prihodnost in avto, s katerim sta Doc Brown in Marty potovala skozi čas. DeLorean, ki ga je izdelal Doc, ni bil navaden avto, ampak je imel poseben kodnenzator pretoka (flux capacitor), ki je pri 142 km/h omogočal potovanje skozi čas, za kar je porabil 1,21 gigavata elektrike, ki jo je zagotavljal plutonijev reaktor v prvem delu, nato pa fuzijski reaktor na odpadke. Na snemanju so uprabili šest DeLoreanov in enega iz fiberglasa, za scene, kjer je avto letel po zraku, točneje vzletal in pristajal. V prvem filmu je imel avto originalni V6 z nasnetim zvokom iz Porschejevega V8 iz modela 928, dva primerka v tretjem delu pa sta bila postavljena na šasijo buggyja s Hroščevim motorjem za posnetke na divjem zahodu. Danes obstajajo še trije primerki. Enega na koncu tretjega dela uniči vlak, dva so dali na odpad, pa tudi replika iz fiberglasa je doživela enako usodo.
Dva preživela sta v lasti Universal Studios in občasno gostujeta na razstavah, tretji primerek iz tretjega filma pa je bil obnovljen in prodan na dražbi decembra 2011 za 540 tisoč dolarjev. V filmu ima DeLorean registrsko tablico zvezne države Kalifornije z napisom Outatime (izven časa, brez časa), kar je namerna anomalija, sam lahko ima tablica po meri tam le sedem znakov. Po vrnitvi iz leta 2015 v drugem filmu je tablico zamenjala črtna koda. Sprva so v filmu nameravali uporabiti Fordov Mustang, vendar so sta se Robert Zemeckis in Bob Gale odločila prav za DeLoreana, saj bi bil njegov videz v petdesetih letih, ko se dogaja prvi film, podoben vesoljski ladji in za takratne ljudi velik šok. Hitrost 88 milj na uro (144 km/h) so izbrali, ker je bila številka na digitalnem merilniku videti zanimvo. In ker je 1979 Carterjeva vlada prepovedala merilnike, ki bi presegli 85 mph, da bi s tem zmanjšali divjanje, so morali za film izdelati posebnega.
Najbolj zanimivo je, da je kar 130 DeLoreanov izmed 6500, ki še vozijo po cestah, predelanih v časovni stroj iz filma Nazaj v prihodnost. Sama tehnologija za potovanje skozi čas je bila sestavljena zelo domiselno - idejo za ime je Zemeckis vzel iz svojega filma Kitajski sindrom, potem pa je vse skupaj sestavil v smiselno celoto, ki jo lahko pojasni z namišljeno fiziko. Za posebne efekte z avtomobilom so uporabili snemanje v živo po cestah, animacijo in petkrat pomanjšan model, posnet na modrem ozadju. DeLorean se je v zrak dvignil tako, da so se kolesa obrnila nazvdol za 90 stopinj in model je imel v kolesih halogenske svetilke, ki so simulirale izpuh. Za pot skozi čas sta morala Doc in Marty nastaviti časovno vezje. Marsikdo je pred nekaj leti, točneje 21. oktobra 2015, primerjal prihodnost iz drugega dela s takratno sedanostjo. Skoraj nič od tega se ni uresničilo, ne lebdeči skateboardi, ne samozavezljive Nike superge in še manj hologrami z morskim psom (razen kot eksotična tehnologija v laboratorijih). Je pa še vedno vozil DeLorean in to počne še danes.
DeLorean je kar pogosto dobival nadgradnje, neodvisno od modelnega leta. Sprednji pokrov motorja je sprva imel dva vzdolžna žleba in vratca za dolivanje goriva, pod njim pa pokrovček na ključ, ki ga je potem, ko je zmanjkalo prvih, zamenjal običajen, za dolivanje goriva pa je bilo treba odpreti celoten motorni pokrov. Čisto na koncu je pokrov postal povsem raven, na desnem sprednjem vogalu pa je bil nalepljen napis DMC. Nekaj je bilo tudi praktičnih rešitev. Kmalu se je pokazalo, da tisti manjši ne dosežejo ročaja za zapiranje vrat, zato so dodali usnjen trak. Prvi radio ni imel ure, zato so jo vgradili pred prestavno ročico, potem pa je novi ASI-jev radio to potrebo ukinil. Prvih 2200 DeLoreanov je imelo anteno v sprednji šipi, ki pa je bila preslabotna, zato so jo zamenjali s strešnim "bičem", pozneje pa z vlačljivo teleskopsko anteno. In kot rečeno, prvi Ducellierjev alternator je proizvajal 80 amperov, kar je bil premalo za vse luči in elektroniko in se je zato praznil akumulator. 90-amperska Motorolina enota je ta problem odpravila.
Kaj pa se je zgodilo z Johnom DeLoreanom? Oktobra 1982 je bil obtožen zaradi preprodaje mamil. V času, ko je bil DMC že v dolgovih, ga je tajni policijski sodelavec prepričal, da financira preprodajo 100 kilogramov kokaina v vrednosti 24 milijonov dolarjev. Ker je šlo za nastavljeno akcijo, se je DeLorean na sodišču uspešno obranil, a šele 1984, ko je DMC že zdavnaj ugasnil. 1994 je patentiral visečo enotirno železnico, ki pa je ni nikoli zgradil. V letih pred svojo smrtjo je sanjal o obuditvi tovarne in avtomobilu z imenom DMC2 in temu namenil precej časa. Da bi dobil denar za zagon, je celo prodajal hightech ure preko interneta z imenom DeLorean Time. Umrl je 19. marca 2005 v bolnišnici v New Jerseyu, za posledicami infarkta. Pokopan je v rodnem Michiganu, na grobu pa je upodobljen njegov avto z odprtimi dvižnimi vrati.
Ampak zgodba o posebnem avtomobilu se ni kar tako končala, čeprav je bil, po merilih "kanta", pa je zaradi pojave in nenazadnje tudi filmske franšize dosegel kulten status. Pred 20 leti je neko podjetje iz Teksasa začelo z izdelavo replik, ocenjujejo pa, da po cestah še vedno vozi kakih 6500 primerkov, eden tudi pri nas. In nenzadnje, prav lani je podjetje, ki je odkupilo znamko, predstavilo elekektričnega DeLoreana za 21. stoletje, ki v vseh pogledih spominja na legendarni original.
