Rad vozim in uživam ob pogledu na našo lepo deželo, številna gradbišča v okolici večjih mest in na avtocesti ter posledično prometni zastoji pa so mi tokrat olajšali izbiro, kakšen bo potek moje poti proti domu. Izbral sem pot, ki poteka neposredno z Gorenjske na Primorsko. Z Bleda, mimo Bohinjske Bistrice, preko Soriške planine do Mosta na Soči od tam naprej pa še preko Čepovana in vasi Lokve do Ajdovščine. Dobrih sto kilometrov vožnje, ki pa zaradi razgibanosti cestne infrastrukture pomenijo debele dobri dve vozniških užitkov. Nenazadnje tudi zato, ker sem sedel za volanom odličnega premijskega križanca z zmogljivim dizelskim motorjem in štirikolesnim pogonom. Audi Q5 Sportback 2.0 TDI se je izkazal za odličnega sopotnika. Je udoben, prostoren, zanesljiv, varen in nadvse suveren. 

Audi Q5 je prenovo aktualne druge generacije doživel pred dvema letoma, ko so ponudbo modelov povečali z novo karoserijsko zasnovo Sportback. Slednja v največji meri oblikovne spremembe prinaša na zadku. Od stebrička B se streha vidno spušča proti zadnjemu delu, ki je dobil nekoliko drugače oblikovana prtljažna vrata in še vedno dovolj velik prtljažnik, ki pri temu modelu meri najmanj 510 litrov. Samo v lanskem letu je bilo pri nas registriranih blizu 200 primerkov modela Q5 in večina kupcev se je odločila za oznako 40 TDI, kar pomeni kombinacija dvolitrskega dizelskega motorja s 150 kilovati moči, s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom in štirikolesnim pogonom Quattro. V času daljšega druženja sem prišel do spoznanja, da je Q5 nenazadnje tudi odličen dolgoprogaš, saj lahko uporabnik s polno posodo goriva brez težav prevozi več kot 800 kilometrov.

Pot z Bleda do Bohinjske Bistrice poteka gladko, saj v tistem času ne naletim na gostejši promet. Izbira profila vožnje Efficiency pomeni nekoliko bolj umirjen tempo, izbiro višjih prestav, nižje število vrtljajev, temu primerno se tudi poraba spusti na vsega 6,5 litra. Po nekaj več kot 20 kilometrih pa se iz Bohinjske Bistrice začnem vzpenjati visoko nad Bohinjskim jezerom, kjer že zamenjam program vožnje na Auto. Pri tem umetni možgani ocenijo način vožnje in sproti prilagajajo odzivnost stopalke za plin, volanskega mehanizma in čvrstost blažilnikov. Da bo vožnja še nekoliko bolj dinamična menjalnik prestavim v športni način delovanja in naslednjih 12 kilometrov zavite ceste do smučišča Soriške planine, ki je konec marca prekrito s snežno odejo, uporabljam zgolj obvolanska stikala za prestavljanje navzgor ali navzdol. Ves čas deluje brezhibno. Gostišče in parkirni prostori, ki so poleti del športno-avtomobilističnega dogodka (rally Železniki), tokrat sredi tedna povsem samevajo. 

Večji del cest prelaza je zgledno širokih in urejenih, kasnejši spust do vasi Zgornja Sorica oziroma odcepa za Petrovo brdo in Most na Soči pa postreže z dotrajano asfaltno podlago. A sreča je, da je tega le nekaj kilometrov. Kmalu za tem zavijem desno v smeri doline Baške grape, a se po nekaj sto metrih ustavim in naužijem lepega pogleda nad delom Soriške planine. Mir, spokoj in idila. Navdušen. Od tu naprej me spremlja zelo spodobno urejena cesta cesta z nekaj ostrimi serpentinami pred Petrovim Brdom. Omenim naj, da je testni Q5 Sportback obut v Goodyearove celoletne gume Ultra Grip, ki postrežejo z odličnim oprijemom na asfaltni podlagi, imel pa sem to priložnost, da jih preskusim tudi na makadamu in povsem zasneženi cesti. Po omenjeni dolini se odpeljem v umirjenem tempu in dosledno spoštujem omejitve, saj v tem času ob cesti srečam kar nekaj šolskih avtobusov in učencev, ki se ob ali po cesti peš vračajo proti domu.

Po dobrih dvajsetih kilometrih pripeljem na regionalno cesto Idrija – Tolmin, a druženje na njej ni dolgo. Slab kilometer in že zavijem levo mimo železniške postaje v bližini Mosta na Soči ter se ponovno vzpenjam proti vasi Čepovan. Prvič resno »zašvicam«. Nekaj kilometrov ceste, kjer je lani potekal del trase rallyja Tolmin, je tako ozke, da prostora za umikanja tako rekoč ni. Previdno in počasi vozim dalje in srčno upam, da ne bo nikogar nasproti. Imel sem srečo. Obrišem si pot s čela in jo mahnem proti vasi Čepovan. Tudi v tem delu občudujem neokrnjeno naravo. Ker želim do Ajdovščine, sredi vasi zavijem levo in se po nekaj sto metrih vožnje prvič spopadem z makadamsko podlago. Sledi nekaj kilometrov zaprašene ceste, potem pa vnovič asfaltna podlaga, kjer je potrebno biti precej previden, saj na cesti kar nekaj večjih skal. Naslednja vas Lokve, nekaj kilometrov izven pa prvi nekoliko bolj resen terenski izziv. Del makadamske ceste, ki se še nekoliko vzpenja je precej grob. Veliko je blata, a Audiju Q5 to ne predstavlja težav, saj je karoserija od tal oddaljena nekaj več kot 20 centimetrov.  Po nekaj kilometrih previdne in počasne vožnje, cesta spet postreže s plastjo asfalta, na njej pa vse več ostankov snega. 

Skoraj sem že pri koncu moje pustolovščine, ko naletim na najhujšo oviro. Namreč, del ceste je prekrit s precej debelo snežno odejo. Kaj pa zdaj? Naj se obrnem nazaj v smeri proti Novi Gorici ali naj poskusim in morda ostanem ujet v snegu. Nekaj trenutkov za premislek. Ne, niti slučajno. Nadaljujem. Opazim, da je pred menoj nekdo že utrl pot, zato izberem program vožnje Offroad in se poženem po utrjenih kolesnicah. Na vse ali nič. Pri tem pa vse stavim na uveljavljen štirikolesni pogon. Naj pojasnim, da pogon Quattro pri Audiju večino časa pomeni prenos moči le na sprednji kolesni par, šele ko senzorji opazijo spremembe pri krmilnem sistemu, oprijemu koles, naklonu stopalke za plin, sklopki na pogonski gredi in na zadnji osi navor preusmerijo na tisto kolo z največ oprijema. V mojem primeru sem stopalko za plin na polno pritisnil in občutil, kako vsa štiri kolesa neumorno kopljejo v snežno podlago ter poganjajo skoraj dvotonskega orjaka. Dobra dva kilometra debele plasti snega sem premagal brez ustavljanja, sicer bi bilo moje pustolovščine hitro konec. 

Po nekaj letih, odkar sem zadnjič obiskal ta del Trnovskega gozda, presenečen ugotavljam, da so v tem času kar nekaj kilometrov makadamske ceste preplastili z asfaltno podlago, s čimer postajajo številni odročni kraji in turistične točke precej bolj dostopne. Na koncu mojega izleta proti domu se še za hip ustavim pri kapeli S.Cristoforo in se naužijem pogleda nad Vipavsko dolino. Prelepo. Za menoj sta skoraj dve uri in pol vožnje. Izbral sem daljšo pot domov, a z Audijem Q5 Sportback je bila takšna pot na nek način polna vozniških užitkov, saj so tovrstni avtomobili ustvarjeni za takšne pustolovščine. V prvi vrsti so sicer najraje doma na asfaltu, a se z napredno pogonsko tehniko in številnimi asistenčnimi sistemi nikakor ne bojijo zahtevnejših izzivov. In ker Audi spada med premijsko elito, je temu primerna tudi cena. Za takšnega je potrebno odšteti najmanj 58 tisočakov.