Ni dvoma, da je Tretji rajh počepnil tudi zaradi izdatnega bombardiranja iz zraka in uničevanja nemške vojne industrije. Nemška napredna tehnika ni bila dovolj, da bi Nemci vojno tudi dobili. Na morju, kopnem in v zraku so se vodile velike bitke in med pticami sta se nasproti drug drugega vrtela dva najbolj slovita 12-valjnika druge svetovne vojne, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi.

Konec poletja 1940 so se nad britanski otok zgrinjale jate nemške leteče železnine, Velika Britanija pa se je obupno borila. Nedaleč od obale nad polji Essexa sta se spopadla dva leteča asa. Britanski Spitfire je podil napadalca v Messerschmittu Bf 109 z rumeno obarvanim nosom. Nekaj kilometrov visoko na nebu je nemški pilot nenadoma potisnil krmilno palico naprej in postavil nemškega lovca na nos. Spitfire mu ni mogel slediti, saj je motor nenadoma ostal brez goriva. Zato je moral britanski pilot najprej obrniti letalo na glavo in se potem pognati za Nemcem. Ta je odletel na varno razdaljo in vsaj tisti dan sta oba odnesla celo kožo.

Rolls-Royce Merlin in Daimler-Benz DB 601, dva dvanajstvaljna motorja z monstruoznih 27 in 34 litrov prostornine. Prvi robusten in enostaven s kapitalno težavo, drugi tehnično pred svojim časom in obrnjen na glavo. Oba sta tvorila, predvsem Merlin, hrbtenico motorizacije vojnega letalstva obeh vojskujočih si sil.

Sokol za Spitfire, Lancaster in Mosquito

Britanski Rolls-Royce ni bil znan le po avtomobilih, pač pa tudi po letalskih motorjih, sploh pionirskem delu pri poznejših reaktivnih letalih. S svojimi motorji so v tridesetih letih pred 2. svetovno vojno opremljali številne proizvajalce letal, a že v začetku desetletja je bilo jasno, da je njihov osnovni motor z imenom Kestrel (Rolls-Royce je svoje motorje poimenoval po pticah ujedah) in 21 litri prostornine prešibak za zahteve prihodnje generacije letal. Brez finančne podpore vlade so se lotili razvoja novega 12-valjnika z oznako PV-12 z več kot 1100 konjskimi močmi in hlapnim hlajenjem, kar pa se je pokazalo za nezadostno, zato so motor predelali na klasično tekoče hlajenje. Prvič je motor poletel v dvokrilniku Hawker Hart in tam naredil več kot 100 ur letenja brez težav.

Britansko letalsko ministrstvo je potem 1935 izdalo razpis za novo lovsko letalo, ki bi dosegalo vsaj 500 km/h. Prijavljeni sta bili dve letali – Supermarine Spitfire in Hawker Hurricane, obe narejeni okrog motorja PV-12. 1936 sta na razpisu zmagala oba, razvoj PV-12 pa je postal glavna prioriteta pri Rolls-Royceu, ki je dobil tudi državna sredstva. V skladu s tradicijo je motor dobil ime – Merlin. Rolls-Royce je razvijal še dva motorja, Peregrine je bil izboljšani Kestrel s prisilnim polnjenjem, in Vulture, mogočni 24-valjnik, ki je našel pot v bombnik Avro Manchester. A prioriteta je bil Merlin, ki je bil glavni motor vse do 1943, ko ga je zamenjal Griffon.

Prvi primerki so se ubadali s porodnimi težavami – pokale so glave, prehitro so se obrabljali ležaji, trgale so se pomožne verige prenosov. PV-12 je razvijal le 550 kW, izboljšani Merlin B z tekočinskim hlajenjem pa že 710 kW.

744 kilogramov težak najbolj razširjen motor M61 je bil dolg 2,25 metra, širok 78 cm in visok 102 cm. Valji so imeli vrtino s premerom 13,7 cm in gib 15,2 cm. Vsak valj je imel dva sesalna in dva izpušna ventila, za dodatno moč s prisilnim polnjenjem pa bil tu še centrifugalni dvostopenjski kompresor. Motor je tekel na 100- oziroma 130-oktanski bencin, največja moč, ki jo je razvijal, pa je bila 1180 kW (1605 KM) na višini 7 tisoč metrov.  Nekaj je treba reči še o porabi – najmanjša je znašala 136 litrov na uro, ob polni obremenitvi pa 591 litrov na uro.

Klasični uplinjači niso bili najboljša rešitev

Glavna težava motorja, ki je bil zasnovan zelo domiselno, so bili uplinjači, točneje plovci. Če se je letalo postavilo na nos, je negativna g-sila prispevala k trenutnemu odvzemu goriva in motor je za nekaj trenutkov ugasnil. Piloti Kraljevega letalstva (RAF) so se kmalu naučili, da pred tem manevrom letalo obrnejo na hrbet in povlečejo palico na sebe. Uvedba posebne diafragme in restriktorja je delno rešila ta problem, a le, če mešanica goriva in zraka ni bila nastavljena na najbolj bogato. Pozneje so sistem odvoda iz spodnjega dela uplinjačev postavili na sredo, tako da je bilo vseeno, ali je g pospešek pozitiven ali negativen.

Merlina so sprva izdelovali v tovarni v Derbyju, od 1938 pa v novi tovarni v Creweu, kjer danes domuje Volkswagnova znamka Bentley. Proizvodnja se je 1939 po začetku 2. svetovne vojne razširila tudi na škotski Glasgow, maja 1940 pa so ga izdelovali tudi v Fordovi tovarni blizu Manchestra. Tako odličen in trpežen je bil Merlin, da so ga od septembra pod imenom Packard V-1650 licenčno izdelovali tudi Američani za potrebe svoje letalske industrije. Vsega skupaj so izdelali skoraj neverjetnih 169 tisoč Merlinov.

Pred svojim časom

Nemci na drugi strani so se motorja za nova letala lotili malce drugače. 1930 je Daimler-Benz po navodilih Ministrstva za transport začel razvijati nov letalski motor s 30 litri prostornine z oznako F4 in do 1933 je bil narejen DB 600, edini nemški motor s tako prostornino. Narejenih je bilo 2300 primerkov, dokler ni prišla na vrsto močno izboljšana različica DB 601, ki je dobila mehanski vbrizg goriva, prostornina pa je bila povečana na 33,9 litra. Motor je prišel v redno proizvodnjo nekaj let pozneje kot Merlin, od novembra 1937 pa do konca 1943 pa so naredili 19 tisoč primerkov. Seveda to ne pomeni, da je bila njegova era končana, saj so sledile nove generacije z DB 603 in 605 na čelu.

Vbrizg goriva je vzel nekaj moči s pogonske gredi, v zameno pa je motor deloval precej bolje pri nizkih vrtljajih, sploh pa ni imel težav kot večina motorjev s klasičnimi uplinjači tistega časa. In najbolj zanimiva lastnost tega dvanajstvaljnega motorja? Bil je obrnjen na glavo z valji navzdol. Razlogov je bilo več – nižje težišče, boljša vidljivost pri vgradnji v nos letala in tudi lažji dostop za servisiranje. DB 601 se spozna že na daleč po šestih izpušnih ceveh na strani, postavljenih zelo nizko. In nenazadnje, v Bf 109 je skozi glavno gred in cev streljal tudi top.

Za razliko od Merlina je bil DB601 precej krajši,  v dolžino je meril 1,72 metra, širok je bil 74 centimetrov in visok točno 1 meter, s 600 kilogrami pa je bil tudi nekaj lažji. Tudi DB601 je imel štiri ventile na valj in centrifugalni kompresor z eno stopnjo. Pri 2500 vrtljajih je razvijal 865 kW (1175 KM). DB 601 so po licenci izdelovali tudi pri Alfa Romeu v Italiji, na Japonskem pa pri Aichiju in Kawasakiju. Omeniti je potrebno različico 606, ki je bil dvojček dveh DB 601, vendar se zaradi pregrevanja ni obnesel.

V mnogih ptičih

DB 601 je našel pot v številna nemška letala, predvsem je poganjal hrbtenico letalstva ob začetku vojne – lovca Bf 109 in težkega lovca Bf 110, pri Italijanih pa Savoia SM.88. Japonska različica je bila postavljena v Aichi M6A, letalo, ki so ga Japonci uporabljali na svojih super podmornicah za napad na ZDA, ki se zaradi konca vojne nikoli ni zgodil. Alfin licenčni R.A 1000 je poganjal lovca Macchi C.202 in Re.2001, Kawasakijev izdelek Ha40 pa njihovo lovsko letalo Ki-61.

Na drugi strani je seznam letal, ki so uporabljala Merlin, neprimerno daljši kot pri nemškem DB 601. Več kot 40 jih je, ob letalih Spitfire, Hurricane, bombniku Lancaster ter super hitremu lesenemu »komarju« Mosquito še v ameriškem Mustangu, pa težkem lovcu Boulton Defiant in celo nekaj predvojnih italijanskih letalih kot so Fiat G.59 v času razvoja. Imela pa sta rivala z britanskega neba, Spitfire in Messerschmitt nekaj skupnega – v Španiji po drugi svetovni vojni licenčno izdelovani Bf 109 z imenom Hispano HA-1112 je imel namesto DB 601 vgrajen Merlin. Kot rečeno, nemški original in španska kopija se ločita na daleč po tem, kako visoko se vidijo izpušne cevi, španska letala pa so igrala vlogo Bf 109 v filmu Bitka za Britanijo, kjer so se merila z letali Spitfire. Oba so poganjali Merlini.

Ni še konec

Čeprav je Merlina sredi druge svetovne vojne izpodrinil močnejši Griffon, se je razvoj nadaljeval tudi po vojni, seriji 600 in 700 pa sta našli pot v komercialna letala kot Avro Tudor in in vojaška transportna letala. Motor z imenom Meteor (in pozneje Meteorite), izpeljanka Merlina brez kompresorja, je bil vgrajen tudi v tanke kot so Cromwell, Challenger in Centurion in celo v eksperimentalni torpedo.

Oba motorja še danes letita v številnih restavriranih letalih, številni motorji pa so ohranjeni v delujočem stanju v različnih muzejih in zasebnih zbirkah.