Od obuditve Minija je dve desetletji in BMW-jeva hišna znamka je od takrat več kot upravičila svoj obstoj, narejen na mitu in legendi angleške ikone. Seveda so tehnika in dimenzije iz povsem drugega planeta kot pred več kot pol stoletja, Mini ni le eden, je različnih oblik in namembnosti, predvsem pa za imitacijo dirjanja po ovinkih zasneženega rallyja v Monte Carlu ni potrebno dajati avtomobila k specialistom za navijane, previjanje in dodelavo.

Mišice so mišice

Legendarna delavnica Johna Cooperja je že dolgo zgodovina, ime pa pri novodobnih Minijih pomeni beštijo. Tudi najmanjši, osnovni Mini, se že dolgo diči s tem imenom. Bil je v preteklosti že bolj strupen, a 2-litrski hišni turbo motor je pač dovolj vsestranska zadeva, da lahko poganja velike bavarske SUV-je in tudi male rakete. Motorček premore 170 kW (231 KM) in 320 Nm navora, kar je morda za koga celo majhna številka (ker nekoč smo govorili tudi o 280 konjičih, ko je prste pri tem imel še PSA), a vseeno, beštija v nosu zahteva kar nekaj vozniškega znanja, če jo želite izpolniti.

Nenazadnje je avto malce težak na nos, kar se da sicer lepo uravnavati s pravim naslonom pri vstopu v ovinek, ni pa to – kot rečeno – za vsakogar. Preostali bodo sicer lahko uživali tudi v pospeških »naravnost«, kljub 1,4 tone mase je motor dovolj močan, da malo raketo do stotice izstreli v 6,1 sekunde, če pa imate primerno mesto, pa se števec z veseljem zavrti vse do 250 kilometrov na uro. JCW ni Mini za vsak dan, razen če boste pridno prenesli precej trše vzmetenje.

Nekaj znanja...

Menjalnik, v osnovi sedemstopenjska avtomatika, je bila v testnem primerku doplačana na osemstopenjsko avtomatiko, ki je dovolj hitra, sploh z »lopatkanjem« za volanom pa da človeku kar nekaj stopenj višji (dirkaški) ego. Konfiguracija temnega srca tam spredaj in obilice moči prinaša nekaj malega težav, ko podlaga ni idealna, sploh če je gladka od dežja. Speljevanje na polno pomeni določeno mero »cepetanja« vzmetenja spredaj, kar sicer korigiramo z odvzemom plina, ravno v duhu imena oziroma dodatne oznake pa to ni.

Seveda, to vedno poudarjamo, se da tudi navitega malčka čisto brez težav vsak dan voziti v službo, pa do lokalne trgovine ali z njim v dvoje iti na romantičen izlet ter počitnice. Notranjost je pisana na kožo dvema potnikoma, tudi športni sedeži so dovolj udobni in veliki za malo bolj kompaktne voznike, je pa zadnja klop, kamor se tako ali tako rahlo nerodno plazi čez podrta naslonjala sprednjih sedežev, namenjena res majhnim potnikom, še raje pa dodatni krami kot so torbe, vrečke in podobno. Tudi prtljažnik zadaj je z 210 litri le dodatek za prevoz manjših reči.

Klasična notranjost

Voznikovo okolje je tako ali tako specifično – velikanski osrednji zaslon, vpet v krog, z barvnim obročem, ki spreminja barve, je del retro navdiha od pradedka, pa letalska stikala in, hvala bogu, klasično upravljanje klimatske naprave. Pred voznikovimi očmi je ovalen zaslon z digitalnimi merilniki, ki pa ni običajen, ampak za mat površino, kar zna koga malce motiti in seveda, na seznamu vseh mogočih igračk 21. stoletja tudi projekcijski zaslon na sprednji šipi.