Caroll Shelby se je rodil 11. januarja 1923 v mali vasici Leesburg z manj kot 300 prebivalci v zvezni državi Teksas. Njegov oče, Warren Hall Shelby je bil tam poštar in se je naokoli prevažal s poštarskim avtom, mali Caroll pa ga je pogosto spremljal in se prvič srečeval z avtomobili. Ko je bil star sedem let, so mu odkrili težavo s srcem, točneje propustno srčno zaklopko, zato se ni smel ukvarjati s fizičnimi aktivnostmi in športom.

Nedolgo zatem se je družina Shelby preselila v Dallas in življenje se je spremenilo za vse. Oče ni bil več poštar, Caroll pa se je lahko po naselju vozil s kolesom. Vse, dokler ni bil star 14 let in je dobil vozniško dovoljenje. Oče je bil velik ljubitelj avtomobilov in doma so imeli Dodgea letnik 1934. Nekega lepega dne je nadobudni mladenič vzel izpit in avto odpeljal na štiripasovnico, vse dokler ga niso ustavilo možje v modrem.

Izmerili so mu 80 mph (129 km/h) na omejitvi 30 mph (48 km/h). Neglede na sankcije, ki nam niso poznane, je Caroll Shelby že kot otrok pokazal, v katero smer ga vleče. Hitrost je bila le pot.

Pozneje si je kupil Willysa in se zresnil, še vedno pa je želel biti hiter, zato se je vpisal na aeronavtični program Inštituta za tehnologijo v Georgiji. A tam ni zdržal dolgo. Mesec dni pred napadom Japoncev na Pearl Harbor se je pridružil ameriškim letalskim enotam in postal inštruktor letenja in testni pilot. Kako je prestal zdravniški pregled, čeprav je imel težave s srcem, ostaja uganka.

Po koncu vojne je bil odpuščen iz vojske in z denarjem, ki ga je zaslužil, je odprl smetarsko podjetje, ki pa je hitro propadlo. Ukvarjal se je tudi z vzrejo perutnine, vse do 1952 je bil to tudi njegov glavni vir zaslužka. V zaselku, kjer je živel, je bila tudi majhna delavnica z dirkalnimi avtomobili in v ZDA relativno neznanim imenom – Aston Martin. Tam se je tudi začela dirkaška preobrazba Carolla Shelbyja. Postal je del ekipe in 1954 nastopil za ekipo Aston Martin Lagonda na 24 ur Le Mansa. Dirko so končali predčasno zaradi podrtja sprednjega vzmetenja.

To so bili šele začetki. Dirkanje je bilo v njegovi krvi in v naslednjih letih je nastopil z Maseratijem v F1 in osvojil kar nekaj točk. Največji dosežek ga je čakal leta 1959, ko je skupaj z Royem Salvatorijem z Aston Martino zmagal na 24 ur Le Mansa. Nekoč je v intervjuju povedal, da za zmago ni bil zaslužen avto, ampak odlična ekipa.

Samo leto pozneje se je njegova dirkaška kariera končala. Angina pektoris je bila večno breme in na dirki v Laguna Seci je moral vsakih nekaj krogov pojesti tableto nitroglicerina, da se mu ni ustavilo srce, za kar je izgubljal dragocene sekunde. Po tej dirki se je odločil, da ne bo več dirkal in se je raje posvetil izdelavi dirkalnih avtomobilov.

Dirkati je začel pri 29 letih v angleškem avtu, v Le Mansu je zmagal z angleškim avtom, zato je bil velik privrženec malih roadsterjev, ki so preko oceana prihajali v ZDA. Shelby je slišal, da ima angleški izdelovalec AC težav najti motor za svoje roadsterje, zato je organiziral sestanek s Fordom in kmalu je mali mlinček, ki ga je izdeloval Ford, našel mesto v AC-jevih avtomobilih.

V istem času je Chevrolet osupnil avtomobilski svet s svojo Corvette in Shelby, ki je bil v dobrih odnosih s Fordom, je obljubil, da lahko iz angleškega roadsterja sestavi avto, ki ima Fordov motor in poje Corvette za zajtrk, pa čeprav bo moral zamenjati vsak vijak in matico na avtomobilu. Rodil se je AC Cobra, ki je požel ogromno zanimanja, vsi so govorili o njem. Za nameček je 1964 na vrh ameriških lestvic prišla skladba Hey Little Cobra, ki so jo izvajali The Rip Chords in govori – ne bi uganili, mar ne – o tem, kako Cobra opravi s Corvette. Shelby je bil poln dobrih idej, AC Cobro so na primer oglaševali kar v Playboyu. In kakšno podjetje je bil Cobra. Ljudje so prihajali delati za Shelbyja iz celega sveta, tudi zastonj, samo da so se lahko naučili kako novo stvar. Potem je lepega dne 1964 Ford naredil Mustanga in legendarni Lee Iacocca pri Fordu ni pozabil na gospoda Cobro – iz običajnega ponija je želel nekaj strupenega in to je tudi dobil.

Začenjala se je doba muscle cars in Fordova želja je bila enostavna – premagati Corvette na SCCA dirkah, a Mustang ni bil dvosed, kar pa ni zmotilo Shelbyja, da tega ne bi naredil – preprosto ni poznal »ne« kot odgovor. Imel je tudi zanimiv življenjski moto – vedno vedi, kar ne veš in se ne lotevaj, česar ne zmoreš.

Njegova ekipa je delala cele noči in spremenila Mustanga v pravi športni avto – rojen je bil GT350 in čeprav je bil dražji od Corvette, so se ljudje tepli zanj, tako dober je bil. S predelanim vzmetenjem, boljšimi zavorami in bolj navitim motorjem je Mustang Cobra postal prava raketa in mnogi so si ga želeli v svoji garaži.

Partnerstvo med Fordom in Shelbyjem se ni začelo tu – vsi poznamo zgodbo o tem, kako je Ford želel premagati Ferrari v Le Mansu. Shelbyju je bilo jasno, da z AC Cobro ne bo naredil veliko proti Ferrarijem na ravnini Mulsanne, potreboval je pravi cestni dirkalnik s čim boljšo aerodinamiko. Pete Brock je za predelavo Cobre prispeval karoserijo, pri Cobri so se ukvarjali z mehaniko in nastavitvami, na pomoč je priskočilo celo nekaj letalskih inženirjev iz Convaira, za pogon so vzeli 7-litrski Fordov motor, rezultat je bil osupljiv – Cobra Daytona Coupe, ki je bil s 315 km/h hitrejši od Ferrarijev. 1963 so z Bobo Durantom in Danom Gurneyem dobili dirko v svojem razredu.

Shelby Cobra pa ni bil garažni proizvajalec športnikov. Pri njem so dozorevali številni talenti, tako za avtomobilsko industrijo kot dirkanje. Eden od takih je bil legendarni Jochen Neerpasch, ki je zanje dirkal 1964 v Le Mansu. Na žalost je bila ekipa po 10 urah zaradi tehničnih nepravilnosti diskvalificana, a Neerpascha poznamo predvsem po tem, da je nekaj let pozneje ustanovil BMW Motorsport in zakrivil legendarni BMW M1.

Največji uspeh v navezi s Fordom je prišel dve leti pozneje in trojno zmago mogočnega GT40. Ne samo, da so premagali Ferrari, ki je bil šele na osmem mestu, za njimi so bili tudi Porscheji.

Carol Shelby je v svojem življenju dosegel vse, predvsem pa je počel to, kar je počel najraje: ustvarjal dirkalne avtomobile. V poznejših letih se je umaknil v ozadje, leta 1990 so mu presadili srce, nekaj let pozneje še ledvico. Večkrat je omenil, da čeprav ni več v najboljših letih, se ne bi obotavljal vse skupaj začeti še enkrat.

Tudi Ford ni pozabil nanj. Leta 2004 so skupaj ustvarili še zadnji avto, Ford Shelby V-10 Cobra. Takrat izzivalec ni bila Corvette, pač pa druga ameriška V10 pošast – Viper. Na žalost avto ni prišel v proizvodnjo zaradi svetovne finančne krize, je pa takrat že 81-letni Shelby pokazal, da je še vedno v formi za ustvarjanje avtombilov.

Caroll Shelby je umrl 10. maja 2012 v Dallasu v Teksasu, star 89 let. Sto let po rojstvu ostaja eno največjih imen v zgodovini avtomobilizma, izpod njegovih rok so prišli najbolj dovršeni športni avtomobili, Cobra pa še danes krasi najbolj brutalne Mustangove modele.