Ob prihodu na trg je imel najdaljši doseg od sovjetskih letal, bil pa je rekorden tudi po velikosti. Ozkotrupni reaktivec s T-repom je imel na zadku kar štiri motorje, po dva na vsaki strani. Iljušin Il-62 je bil narejen kot naslednik turbopropelerskega Il-18. Sergej Vladimirovič Iljušin je podjetje ustanovil leta 1933, pred tem pa je bil pilot v carski vojski. 

Il-62 je svojo prvo službo dobil štiri leta po krstnem poletu pri domačem Aeroflotu - 15. septembra 1967 je prvič poletel iz Moskve v Montreal, njegov doseg je bil 10 tisoč kilometrov, najvišja hitrost 900 km/h. Med tehničnimi inovacijami, ki so udarile v sovjetski prostor so bili obračalniki potiska na zunanjih dveh motorjih in dodatno repno kolo, ki je preprečevalo udarce ob tla. Rešitev, postaviti štiri motorje na rep, je pomenila, da so imela krila precej čistejši pretok zraka in je bilo letalo zato bolj mirno tudi v turbulencah, eden od razlogov pa je bil, da bi bila dva motorja prešibka za tako veliko letalo, zato so dodali še dva.

Il-62 je bil desetletja simbol ruskega letalstva, podrl je kar nekaj rekordov v dosegu in hitrosti in prevažal znamenite osebnosti, med drugim tudi papeža Janeza Pavla II na obisk na Kubo.

Štirje motorji pa so bili vendarle preveč požrešni in predvsem preveč glasni, zato je letalo v devetdesetih začenjalo izgnjati z letališč izven Rusije. Danes leti le še Il-62M tovorna različica, ki jo uporablja zasebno belorusko podjetje Rada Airlines. Eno od letal naj bi še vedno služilo tudi Kim Jong Unu v Severni Koreji.