Kot običajno se na izlet odpeljemo s kakim od novejših jeklenih konjičkov, tokrat je bil to veliki Hyundaijev terenec Santa Fe. Planico smo si izbrali iz več razlogov. Čeprav se zdi daleč tam na koncu slovenske kure, je pravzaprav relativno blizu centra – od Ljubljane do Planice je dobrih 90 kilometrov, od tega skoraj dve tretjini po avtocesti. Kot drugo, prostor, umeščen v ozko dolino pod gorami, je idealen kraj za sprehajanje in rekreacijo, neglede na letni čas in kraj, kjer, če še slučajno niste bili, vidite eno največjih smučarskih letalnic na svetu. In za zaključek, dolino pod Poncami smo obiskali točno 100 dni pred največjim dogodkom, ki ga bo ta športni kompleks kdaj gostil – nordijskim svetovnim prvenstvom.

V Planico se pripeljete po avtocesti do Jesenic in potem še 30 kilometrov po zgornjesavski dolini skozi slikovit alpski svet, od tu vodijo poti na Triglav, pa tudi Kranjska gora, naše največje zimsko turistično središče, je eden od krajev, skozi katere se peljemo, ves čas pa nas spremlja zeleno modra Sava Dolinka.

Čeprav o Planici menda vemo vse, ker pač vsako leto spremljamo smučarske polete, malokdo ve celo zgodbo. Prva skakalnica, 20-metrska, je v Planici stala že 1930. Idejni oče športne Planice je Joso Gorec, pred 100 leti je bil generalni tajnik ZSSJ in član športnega kluba Ilirija, ki je hotel postaviti Slovenijo na zemljevid sveta. Njegova ideja je bila zgraditi moderno zimsko-letno športno letovišče za goste od blizu in daleč.

Najprej so zgradili Dom Ilirija, ki so ga odprli 20. decembra 1931 in je imel tudi teniško igrišče in bazen. V Planici je želel psotaviti tudi največjo skakalnico na svetu, zato je Stanka Bloudka prosil za načrte za 80-metrsko skakalnico in skupaj sta začela z gradnjo. Sredi gradnje je zaradi pomanjkanja denarja gradnjo prevzel Ivan Rožman, ki je narisal novo, še večjo, 90-metrsko skakalnico, zgradili so jo vsega v dveh mesecih do decembra 1933, že 4. februarja 1934 pa je tu potekala prva tekma za državno prvenstvo Jugoslavije. Marca je tu potekala tudi prva mednarodna tekma, kjer je Norvežan Birger Ruud z 92 metri postavil svetovni rekord.

1935 je razvoj skakalnic v Planici prevzel Stanko Bloudek in povečal Rožmanovo skakalnico, ki je potem postala Bloudkova velikanka, spor o avtorstvu pa je pripeljal do tega, da se je Ivan Rožman za vedno umaknil iz sodelovanja v Planici. Domovini smučarskih skokov, Norveški, je šlo zelo v nos, da je primat prevzela majhna dolinica pod Alpami in so urgirali pri mednarodni zvezi FIS, ki je prepovedala skakalnice čez 100 metrov. To ni preprečilo slavnega skoka Seppa Bradla, ki je 1936 skočil 101,5 metra. 1938 se je FIS omehčal in priznal Planico kot prizorišče, a dovolil skoke čez 100 metrov le v študijske namene. Marca 1938 je tu Sepp Bradl svetovni rekord povečal na 107 metrov.

Po drugi svetovni vojni je Planica najprej gostila le domače športnike in dobila še novo 90-metrsko skakalnico. Počasi se je vračala svetovna elita, v Planici pa se je letelo vedno dlje – na petem Tednu planiških poletov 1966 je Jiri Raška dosegel 134 metrov. 1969 je v Planici zrasla največja letalnica na svetu in za vedno utrdila mesto Planice v zgodovini tega športa, ne le kot kraj, kjer je človek prelete 100-metrsko razdaljo, pač pa tudi 200 metrov, kar se je zgodilo 1994, ko je Toni Nieminen dosegel 203 metre.

Prva tekma svetovnega pokala je bila v Planici leta 1980 na 90-metrski skakalnici, kjer je bil Primož Ulaga tretji. 1987 je bilo na sobotni tekmi kar 50 tisoč ljudi, ki so videli nov svetovni rekord Pjotra FIjasa pri 194 metrih.

Skupaj je bilo na dveh planiških skakalnicah postavljenih kar 41 svetovnih rekordov, kar je daleč največ od vseh tovrstnih centrov.

Ko pridemo na planiški plato se odpre povsem nov in urejen kompleks s parkirišči, tu je sedem skakalnic vseh velikostnih razredov in ena letalnica, edini tak kraj na planetu, pa novo sodobno zgradbo, v kateri so trgovine, muzej nordijskih športov, vetrovniki in pokrita proga za smučarske teke v dveh nivojih. Izgradnja kompleksa, ki se je začela pod vodstvom Jelka Grosa 2009, se je končala s slovesno otvoritvijo 2015. To je bil tudi eden od pogojev FIS, da lahko Planica končno dobi svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Ob skokih bodo tu na sporedu tudi nordijska kombinacija in smučarski teki. Iz centralnega stadiona proge vodijo navzgor v dolino Tamarja pod mogočne stene Ponc, Mojstrovke, Travnika in Jalovca.

Ko se človek tako na sobotno pozno jesensko popoldne pripelje v Planico, kljub oblačnemu vremenu ne manjka ljudi, pa ne samo iz naših krajev. Planica je bila takrat še brez snežne odeje, zdaj pa je že odeta v belino in pripravljena na dogodek stoletja. Ta se bo odvijal med 21. februarjem in 5. marcem prihodnje leto. Domače svetovno prvenstvo ima tudi maskoto, čapljo Vito, ki pooseblja športni duh in veselje do življenja.

V trgovini v centru si lahko omislite navijaške rekvizite in tudi pripomočke, če se podajate na pohod na katerega od bližnjih hribčkov. Zanimiv je tudi ogled zgodovine Planice in skakalnih ter tekaških smuči. Nekatere od njih so prispevali naši športniki, povprečno športno naravnan človek pa se tudi vpraša o tem, kako hudiča so lahko včasih tekli s temi deskami ali z njimi frčali po zraku in predvsem ostali živi.

Za najbolj trpežne je tu še vzpon na vrh letalnice in če ste do zdaj občudovali fante (in dekleta), ki skačejo in letijo na smučeh, jih boste potem še bolj. O tem, da moraš imeti v sebi vsaj malo samomorilskih nagnjenj, da se spustiš s smučmi tu dol in letiš kakih 8 sekund po zraku, pa kdaj drugič. Za večino obstajajo navzdol iste stopnice kot navzgor, adrenalinski navdušenci pa lahko podoživijo Petra Prevca in ostale junake s spustom z zip lineom do vznožja.

Planica je pripravljena že skoraj 100 let in letenje s smučmi je doma prav tu. 1979 so Avseniki na tekmi prvikrat javnosti zaigrali skladbo Planica, Planica, ki jo dokonča še en ljubljenec planiškega občinstva, Japonec Noriaki Kasai z »...snežena kraljica, le kdo je ne pozna, lepoto iz snega.«, seveda v Slovenščini z japonskim pridihom.