
Model, ki je rešil znamko, bi moral prvotno nastati v sodelovanju z Mercedesom.
Porsche Cayenne je brez dvoma eden pomembnejših modelov znamke v njeni novejši zgodovini. Luč sveta je ugledal z nalogo rešiti podjetje pred bankrotom, kar mu je, po težavni prvi polovici devetdesetih, tudi uspelo. Pred njegovim nastankom se je proizvajalec odločal med petimi različnimi koncepti in na koncu zožil izbor na luksuzni enoprostorec in prestižni SUV.
Slednji je imel več zagovornikov in pri Porscheju so se odločili, da bodo na trg poslali hiter in zmogljiv SUV. Nov model so želeli razviti s partnerjem, zato so se povezali s podjetjem Mercedes-Benz, ki naj bi leta 1997 lansiralo prvi ML. »Porschejev SUV smo si zamislili kot visokozmogljivo izpeljanko Mercedesa s svojo lastno zunanjo zasnovo, veliko tehnologije razreda M, a z našimi motorji in komponentami podvozja,« je povedal Klaus-Gerhard Wolpert, podpredsednik za Cayenne od leta 1998 do 2010.
Sodelovanje med obema podjetjema je dobro napredovalo, vendar se je pred koncem leta 1996 končalo. Mercedes in Porsche sta imela različne poglede na gospodarske odnose med obema podjetjema, kot so se sami izrazili, zato je Porsche potreboval novega partnerja, ki bi mu pomagal dokončati projekt. Ta partner je imel sedež v Wolfsburgu, in čeprav Porsche in Volkswagen še nista bila člana iste avtomobilske skupine, so direktorji Volkswagna v projektu videli velik potencial in so se odločili, da bi jim takšen avto lahko koristil.
Nekaj mesecev pozneje, junija 1997, sta Porsche in Volkswagen združila moči, da bi oblikovala projekt Colorado, kot so ga interno imenovali – dva velika luksuzna SUV-ja, ki sta temeljita na Porschejevi platformi. Za razvoj so bili odgovorni inženirji iz Stuttgarta, Volkswagen pa je moral pokriti proizvodnjo obeh modelov. Dva velika SUV-ja sta si delila sestavne dele karoserije, nikoli pa pogonskih sklopov – v Touaregu ni bil nikoli uporabljen Porschejev motor in obratno. Porschejev prvi petsedežnik je bil predstavljen na avtomobilskem salonu v Parizu leta 2002, približno štiri leta po sprejetju prvotne odločitve.