Mož z rdečo čepico, ki zaradi svojega odkritega ter neposrednega karakterja, s svojimi izjavami nikoli ne razočara, je na 171-ih dirkah osvojil 25 zmag in bil 3-krat  tudi svetovni prvak. Zares izjemna statistika za dirkača, ki sprva skoraj ni dobil sedeža. Lauda je moral namreč na začetku svoje kariere vzeti z banke precejšnje posojilo, da je dobil sedež pri Marchu (1971 – 1972) in nato pri BRM-u (1973). Svoje dolgove je uspel poravnati šele, ko je na priporočilo takratnega moštvenega tekmeca, Claya Regazzonija, leta 1974 dobil sedež pri Ferrariju.

Z moštvom iz Maranella pa se je za Laudo tudi začel vzpon med velikane formule 1. Že na svoji prvi dirki s Ferrarijem, v Argentini, je namreč osvojil izvrstno 2. mesto in s tem upravičil zaupanje Enza Ferrarija. Z odličnimi rezultati pa je nadaljeval tudi v nadaljevanju sezone, ko je osvojil tudi dve zmagi. Teh pa je bilo v naslednjih sezonah seveda vedno več. Že v sezoni 1975 se je namreč izkazal z izjemno zanesljivo vožnjo ter premagal Emersona Fittipaldija v boju za naslov svetovnega prvaka za 19 točk. Blizu podobnega uspeha je bil Lauda tudi v naslednji sezoni, nato pa se mu je na VN Nemčije pripetila vsem znana nesreča, ki bi ga skoraj stala življenja. Tisto sezono je tako svetovni prvak postal James Hunt – toda zgolj za 1 točko. Že v naslednji sezoni pa je Lauda vrnil udarec in v svoji zadnji sezoni s Ferrarijem dosegel svoj 2. naslov svetovnega prvaka.

Zaradi vedno večjih nesoglasij je Lauda nato zapustil Ferrari ter podpisal za Brabham. Z britanskim moštvom pa je do uspehov prihajal zgolj v 1. sezoni, ko je prvenstvo končal na solidnem 4. mestu – naslednje leto pa je dirko končal samo dvakrat. Po neuspešni sezoni 1979 se je avstrijski dirkač upokojil, nato pa za sezono 1982 podpisal za McLaren, s katerim pa je imel 2 odlični in 2 slabi sezoni. Prvo sezono po povratku je namreč končal na 5. mestu (2 zmagi), drugo na 10. (2 uvrstitvi na oder za zmagovalce), v tretji pa je postal še zadnjič svetovni prvak. Ob tem pa velja omeniti predvsem dejstvo, da je Lauda svojega moštvenega tekmeca, Alaina Prosta, premagal za zgolj pol točke, kar je še danes najmanjša razlika med prvakom in drugouvrščenim v skupnem seštevku. Njegova zadnja sezona pa žal ni bila tako uspešna, je pa v sezoni 1985 osvojil vsaj še zadnjo zmago, na VN Nizozemske.

Tudi po koncu kariere pa Laudi dela ni zmanjkalo. Že leta 1979 je namreč ustanovil letalsko družbo Lauda Air, ki pa je v lanskem letu propadla. Res pa je, da je Lauda že leta 1999 svoj delež pravic prodal in se leta 2002 raje vrnil v formulo 1, ko je postal šef moštva Jaguar. Žal pa tudi tu želenih uspehov ni bilo, zaradi česar je leta 2004 ustanovil novo letalsko družbo, Niki, ki še vedno funkcionira. Seveda pa brez formule 1 ni šlo, saj v sodelovanju z RTL-om deluje kot strokovni komentator. Dve leti nazaj pa se je Lauda kot predsednik nadzornega odbora pridružil moštvu Mercedes.