In to samo zaradi pogruntavščine zadnjih drsnih vrat, ki vključujejo stebriček. Če je Opel z Merivo upal, da bodo kupci cenili zadnja vrata, ki se odpirajo nazaj, je Ford z B-Maxom dostop do zadnje klopi zasnoval na novo in zadel v polno. Velikanska praznina, ki zazeva, ko odpremo sprednja vrata in odstremo zadnja drsna, meri skoraj meter in pol in izkušnja je zanimiva in zelo uporabna. B-Max je sicer nekoliko bolj skromen s 300-litrskim prtljažnikom, se pa zadnji sedeži podrejo v povsem ravno dno in hitro dobimo priročni tovornjaček za precej velike reči.

Pod motornim pokrovom tokratnega testa B-Maxa je bil 1,6-litrski dizel s 70 kilovati, ki je zgleden mlinček, ni pa nujno dobra izbira, saj bi ga šesta prestava pri menjalniku naredila bolj umirjenega in dizelskemu slogu prijaznejšega, predvsem pa uporabnejšega, kar se zlasti pozna pri višjih hitrostih med mesti in na avtocestah. Drugi mali in ne tako zanemarljivi trik pa je dejstvo, da je dizel skorajda tisočaka in pol dražji od bencinskega 3-valjnega litrskega malega čudežnika.

Vse ostalo je na zavidljivem nivoju. Notranjost je za odtenek plastična, polna gumbov, a urejena, uporabna, prostorna in kar je še podobnih pozitivinih oznak, le kako odlagalno mesto več ne bi škodilo. Tudi sama vožnja je, če odmislimo tisti občutek privijanja dizla zaradi petstopenjskega menjalnika, zgledna, lega je dobra in kljub višini se B-Max zelo lepo drži ovinkov in se ogiba nagibanja.

Cena za dizla? 18.180 evrov za skorajda vseobsegajoči Titanium, z nekaj malega dodatne opreme pa 19.850 evrov.