Honda je imela namreč težave pri tekmovanju s konkurenti, ki so že imeli ltirski dvovaljnik, zato so naredili podobno in narisali model RC51. Cestna različica VTR 1000 SP-1 se je prodajala med leti 2000 in 2001, kasneje (2002-2006) je imela dodatno oznako SP-2 in nekaj dodatnih poslastic (boljši vbrizg goriva).

Honda je znana po stabilnih metalurških izdelkih in visoki vzdržljivosti. Tudi pri športnikih ni nič drugače. Globoko doenč in nič kaj glasen dvovaljnik ostaja globoko v spominu pri vsakem obisku zanekrat še edinega bližnjega dirkališča na sosednjem Grobniku.

VTR 1000 SP-1 poganja 999 kubičnih centimetrov velik dvovaljnik s po štirimi ventili na valj, ki razvija 100 kW (136 KM) pri 9500 vrt./min. S tem se približamo letu 2000, ko dvovaljniki še niso znali tako potiskati številk največje moči do magičnih 200 KM. SP-1 je težka lepih 221 kg in ima 18-litrsko posodo za gorivo. S končno hitrostjo 269 km/h ne podira rekordov, a ohranja nekako trezno glavo.

VTR 1000 SP-1 je vsekakor model, ki obeta tudi v smislu ohranjanja tehnične dediščine in je kot tak neprimeren za uničevanje do konca. Premore tudi izredno vzmetenje in močno naprezajol, izrazito dirkalen položaj za krmilom. Motocikel je nekdaj skupaj s sestro SP-2 veljal za izredno priljubljenega med tatovi. Tehnično je dozorel, le kakšne vsestranske uporabnosti ne pričakujte od njega. Zaradi sodonikov okrog podobnega agregata in Hondine razvite mreže bo tudi servisiranje enostavno. Pozabite pa prijaznost do neukega uporabnika kar se tiče upravljanja, SP-1 je rasni športnik. Enako je s porabo goriva.

Za potencial jo ocenjujemo z *****.